Wikipedija

Wikipedija

Wikipedija

Želja po plenjenju zlata in srebra ter ostalega bogastva je evropske kolonizatorje popeljala daleč od svoje domovine. Izkrcali so se na kanadskih tleh in začel se je pogon, kakor na živali, na domorodce, ki so zaman prestrašeni bežali. Braniti se niso mogli s svojimi preprostimi loki in sulicami ter so tako nemočni končali v rokah tujcev, ki so jim pobrali vse, kar se je dalo, in zasedli njihovo zemljo.

Domorodci so postali njihova poceni delovna sila, brez vseh pravic, umirali zgarani od dela in od bolezni, ki so jim jih tujci prinesli. Njihovo življenje je postalo pravi pekel, oropani so bili zemlje, celo svoje kulture, in kar je najhuje, svojih otrok, ki so jim jih jemali na silo in jih pošiljali na šolanje, da ne bi bili taki divjaki, kakor so jih imenovali.

Vsem so znani filmi o Indijancih, kot otroci smo jih gledali. Prikazani so kot bojevita ljudstva, ki ne marajo belcev. Belci so prikazani kot uboge žrtve, ki jih Indijanci pobijajo. Ker pa so Indijanci bili pač divjaki in niso razen lokov in puščic imeli drugega orožja, so seveda bili vedno premagani. Resnica pa je drugačna, Indijanci kot avtohtoni prebivalci so samo branili svojo zemljo, na kateri so živeli že tisoče let pred prihodom belcev, in tako so jih le-ti nagnali v rezervate, kjer životarijo še danes na skopi zemlji. Življenje se jim ni dosti spremenilo, le alkohol in droga sta postala stalnica v teh skupnostih na robu družbe.

Podobno se je zgodilo Aboriginom v Avstraliji, prvotnim prebivalcem tega kontinenta, saj so tam živeli že 40.000 let. V 18. stol. so pripluli britanski kolonizatorji, pobili so večino in še živeče nagnali v puščavsko notranjost. Tudi oni so bili žrtve bolezni, ki so jih tujci prinesli, in pa genocida, o katerem se sploh ne govori.

Britanci so začeli ustanavljati kazenske kolonije, na dobri zemlji farme, in ker je Avstralija bogata z rudami, odpirati tudi rudnike. Delovna sila pa je bila, kdor drug kakor avtohtoni prebivalci Aborigini, ki so bili vajeni svobodnega življenja v naravi, zdaj pa so umirali v zadušljivih in nevarnih rudnikih. Tudi tukaj je bilo najbolj sprevrženo dejanje kraja aboriginskih otrok in jih nasilno strpati v razne objekte, da bi jih šolali in ne bi bili več ''divjaki''.

To sramotno dejanje je trajalo okrog 200 let. Danes živi v Avstraliji okrog 55.000 domorodcev na robu družbe, brez zaposlitve, vladata jim droga in alkohol, širijo se kriminalna dejanja, so brez zdravstvene oskrbe. Nič drugače se ni godilo niti Maorom, avtohtonim prebivalcem Nove Zelandije.

V mednarodni skupnosti se je začelo nekaj premikati, toda mnogo let so vsi načrti, kako bi se to rešilo, ostali le mrtve črke na papirju, videlo se je, da nihče nima prave volje za to. Šele 9. avgusta 1994 leta je ta dan postal praznik, na žalost pa ga praznujejo samo domorodci.

Lahko smo zadovoljni samo z izjavo kanadskega premierja, ki se je javno opravičil za to sramotno dejanje, sledil pa mu je tudi avstralski premier. Aboriginom so pred par leti vrnili nazaj nekaj ukradene zemlje, toda to je šele začetek, nazaj zahtevajo še 40 % avstralskega ozemlja, ki jim je bilo ukradeno. Seveda bo avstralska vlada s tem spet leta in leta zavlačevala, ker je pod pritiskom bogatašev, ki se temu ne bodo hoteli odreči.

9. avgust bi moral biti pomemben praznik, moralo bi biti priznanje raznolikosti in bogastva človeštva ter opomin na izključenost, s katero se soočajo domorodna ljudstva po vsem svetu. Spomnimo se ga, naj nam bo v razmislek, kdo ve, mogoče bomo nekoč tudi mi postavljeni pred taka dejstva. Poskušajmo, kolikor zmoremo, da bi ljudje vsega sveta živeli dostojno življenje.