##IMAGE-3289638##

Komaj smo čakali na prvi naravoslovni dan, saj smo se pripravljali na nekaj drugačnega, upali na najboljše in to tudi dobili. V Mozirskem gaju smo se z vodičem sprehodili po lepem parku in seveda pridno upoštevali pravila, kot so: prepovedana hoja po travi, ne trgaj rož, ne dotikaj se razstavljenih predmetov itd.

Potem smo se odpravili k reki Savinji in ugotavljali njeno barvo, PH, kvaliteto in temperaturo. Z mrežico in vedrom smo nalovili zelo majhne živali in jih pogledali pod mikroskopom. Medtem ko smo se eni komaj obdržali na kamnih, med katerimi je tekla voda, s premočenimi čevlji, so jih najpogumnejši sezuli in se podali v vodo skoraj do kolen. Ti so imeli potem tudi najboljše živali v vedrih. Nekdo je našel celo potočnega raka.

Ko smo rešili še nekaj nalog na delovnih listih, smo se od Mozirskega gaja poslovili in se odpeljali proti rudniku v Velenju. Nestrpno smo čakali na vstop pod zemljo. Bili smo rahlo vznemirjeni in nekaterim so se ob pospravljanju mobitelov v omarice tresle roke, spet drugi so imeli več težav pri natikanju čelad na glavo. Vsi smo si nataknili še halje in se z rudniško malico v žepu odpravili z dvigalom 175 m metrov globoko pod zemljo.

Izvedeli smo marsikaj zanimivega, med drugim za največji nesreči v tem rudniku. In da bi nam to kar najbolje prikazali, so se začela nenadoma tresti tla in prikazala se je rdeča svetloba. Bilo je razburljivo. Pogledali smo si stari in novi del, po rudniku pa nas je s pripovedovanjem vodil kar sam Anton Aškerc. Peljali smo se po tekočem traku, pojedli rudniško malico in se popeljali z rudniškim vlakcem.

Ko smo zapustili velenjski rudnik, nam je bilo kar malo žal. Spoznali smo, da so lahko naravoslovni dnevi zelo zanimivi in razburljivi in da se imamo lahko, tako kot mi na tem, čisto zares super.