Citronček na Steinbüchlu, uganka o ptičji vrsti in medvedovi kremplji
Kakšen pa je to naslov, se boste verjetno vprašali, dragi bralci portala? No, pa lepo po vrsti. Citrončke, te živorumene metulje z značilno oblikovanimi krili, ki jih spomladi prve opazimo, verjetno vsi poznate. Pa saj še ni pomlad … pa če verjamete ali ne, po mukotrpnem zasledovanju in zumiranju v njegovem frfotajočem in v smeri nepredvidljivem letu, sem ga uspel posneti šele pri počitku na jeseni odpadlem listju, in to … včeraj.
Steinbüchel pa je kočevarsko ime, ki je bilo v prejšnjem stoletju poslovenjeno v Kameniti hrib. Nahaja se v bližini opuščenega naselja Miklarji v črnomaljski občini. In kaj me je pripeljalo na ta vrh, ki ga Stvarnik res ni obdaril z rodovitno zemljo, kar v glavnem velja za celotno območje kočevskega Roga. Pa vseeno se drevesni sestoj pretežno v obliki krivenčastih bukev in drobnih razvejanih gabrov bori za svoj obstoj v tem kamnitem svetu.
Že jeseni mi je gostilničarka Alenka Lakner, s sinom vztrajata kot edina prebivalca v vasici Bistrica nad Črnomljem, predlagala, da mi pokaže pot na ta hrib, kjer je našla nekaj zanimivega. Pa je zapadel sneg in od takrat so minili kar trije meseci. Predvčerajšnjim pa me je skupaj s svojimi prijatelji z veseljem povedla na to mesto. In kaj smo videli? Zanimivo stvaritev, predvidevam, detla ali žolne, ki je tik pod vrhom hriba na deblu starega votlega jesena izdolbel (izdolbla) dvoja, zgornja in spodnja vrata. Drevo je še vedno živo, verjetno pa je iz notranje strani polno njemu (njej) priljubljene hrane … Bralci portala, na pomoč, kaj menite, ali gre za detla ali žolno?
Ker pa so bili ta dan pogoji za fotografiranje v poznem popoldnevu slabi, sem ta lepi in skromni kraj obiskal včeraj še enkrat. V lepem sončnem vremenu, temperatura je bila kar 15 stopinj nad lediščem, se mi je ponudilo veliko lepih prizorov. Od lepo okrašene bodike, ki jo bolj poznamo po imenu božje drevce, prvih trobentic, še vedno lepo zelenih lanskih praproti in jelenovega jezika, lanskih prašnic … na koncu pa še sledov medvedovih krempljev na polomljeni stari divji jablani … Pa kaj hočemo, smo na obrobju Roga in tu je domovina kosmatincev. Nikakor ne bi bilo pošteno, da se vprašamo, kaj počnejo tukaj, z večjo pravico bi si lahko enako vprašanje postavili oni.
Najbolj pa sem bil seveda vesel citrončka, stari ljudje so včasih rekli, da s svojim prvim letom naznanijo konec zime … Nič ne bom ugibal, pustimo se presenetiti …
Besedilo in fotografije
Vinko Kukman
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
