Arhiv NTRC

Čebelarsko društvo Vojnik sodi med večje v državi. Trenutno šteje zavidljivih 148 aktivnih članov. Letos obeležujejo častitljivih sto let delovanja. »Društvo neprekinjeno deluje od leta 1921,« ponosno pravi Peter Babnik, ki se je vojniškim čebelarjem pridružil pred približno 35 leti. Štiri mandate je že predsednik društva, pred tem je bil dva mandata izvoljen za blagajnika.

Kot razkriva, pisni dokumenti kažejo, da se je organizirano čebelarstvo v občini začelo že desetletje prej. »Leta 1911 je že bilo ustanovljeno Čebelarsko društvo Nova Cerkev. Deset let kasneje so se čebelarji v društvo povezali tudi v Vojniku. Do leta 1923 sta društvi delovali vzporedno. Kasnejši dokumenti razkrivajo, da je prvo ustanovljeno društvo prenehalo delovati in čebelarji so se pridružili vojniškemu društvu,« pravi sogovornik in doda, da bo zgodovina čebelarstva podrobneje predstavljena tudi v monografiji, ki jo bodo čebelarji izdali ob letošnjem jubileju.

Ohranjajo naravo

Čebele navdušujejo Petra Babnika že od otroštva, a resneje se je začel s čebelarstvom ukvarjati, ko sta z ženo pred 35 leti kupila prva dva panja. »Ljubezen do narave in neznanje sta naju gnala v iskanje informacij. Z leti je ljubezen do čebelarstva rasla in danes imamo doma že 40 panjev,« pove izkušen čebelar, ki z največjim veseljem znanje prenaša na mlajše rodove.

To je tudi ena od osrednjih nalog društva. Tako so v zadnjih letih pri vseh šolah v občini – pri osnovnih šolah Vojnik in Frankolovo ter pri podružničnih šolah v Novi Cerkvi in Socki – postavili učne čebelnjake. Uredili so ga tudi pri podružnični šoli v Šmartnem v Rožni dolini, ki je sicer v celjski občini, a zanj skrbijo vojniški čebelarji. S petimi novimi učnimi čebelnjaki in štirimi mentorji, ki v šolah vodijo krožke ter za čebelnjake tudi skrbijo, je vojniško društvo pri promociji dejavnosti med najbolj dejavnimi. »Na ta način ohranjamo naravo. Čebelarstvo predstavlja pravi stik z naravo. Če bomo to ljubezen in znanje prenesli na mladino, bomo s tem ohranili ne samo čebele in čebelarsko dejavnost, temveč vso naravo. Tudi človeštvo,« pomen dejavnosti poudari sogovornik. »Že Einstein je dejal, da če bodo izumrle čebele, bo v nekaj letih izumrl tudi človek.«

Čebela najde hrano in pot domov

»Čebele so resnično neverjetna bitja. Njihov orientacijski sistem je točno naravnan,« razlaga Babnik. Čebele najdejo dobro pašo tudi do pet kilometrov od panja in vselej se vrnejo v svoj panj. Ker si svoj dom zapomnijo po koordinatah in ne po barvi, je pomembno, da čebelarji panjev ne premikajo. Zanimivo je, kot še pojasni predsednik vojniškega čebelarskega društva, da imajo čebele zelo dobro urejen način sporazumevanja znotraj svojega panja. »Čebele znotraj panja imajo točno določen koridor paše. Če ena odkrije boljšo pašo, odleti v panj in to s plesom preda kolegicam. V panju nato naredijo skupen načrt in sestavijo nov pašni koridor.« Ob tem sogovornik pojasni še, da čebele iz enega panja vselej nabirajo na istih rastlinah. »Imajo neverjetno orientacijo in v panju urejeno hierarhijo. V panju je vse v najlepšem redu, vsak pozna svojo vlogo in nalogo. Če bi se ljudje zgledovali po čebelah, bi bili mirni, delavni in se ne bi prepirali.«

Prav tako se morajo čebelarji zavedati, da čebela med nabira zase, za svojo hrano. »Čebelarji smo malo nesramni in jim del tega vzamemo. Ampak vsak dober čebelar ve, da nikoli ne sme čebeli vzeti vsega, kar pridela, saj to pridela za svoj obstoj in preživetje. Kar je v plodišču, tega se ne smemo dotikati. Tisto, kar odložijo v medišče, lahko vzamemo,« pojasni in doda, da čebelarji jeseni čebele dokrmijo s posebno sladkorno raztopino.

Človek lahko čebeli pomaga

Letošnje leto je bilo zaradi vremenskih razmer nenavadno. »Spomladanski razvoj je bil lep, a sledila sta pozeba in dolgo deževno obdobje. Čebele v naravi niso imele hrane in jih je bilo treba krmiti s sladkorjem oziroma sladkorno raztopino. Do junija smo jih morali vzdrževati, sicer bi odmrle od lakote. Ko sta začela cveteti kostanj in lipa, se je obrnilo na bolje. Kljub vsemu smo natočili kar nekaj odličnega medu,« o nenavadni letini pravi Babnik.

Tako smo lahko letos spomladi na spletu zasledili različne pozive k pomoči čebelam. A Babnik ob tem opozarja, da lahko s sladkorjem čebelam pomagajo predvsem čebelarji, medtem ko lahko ostali podporo tem pridnim delovnim bitjem, na katerih sloni usoda človeka, pomagajo tako, da sadijo čim več medovitih rastlin in da se odpovedo prehitri košnji. Na ta način imajo imele čebele več naravne hrane.

Zadnja leta so vedno glasnejši pozivi čebelarjev k skrbnemu in premišljenemu ravnanju v kmetijstvu. »Zavedati bi se morali tega, da kar v zemljo zlijemo, to tudi spijemo. Čebele so prvi indikatorji, da je zemlja zastrupljena. In zaradi tega bi moralo vse skrbeti, kadar se zgodi pomor čebel,« je jasen Babnik, ki je vesel, da na širšem vojniškem območju večjega pomora še niso zabeležili. Kot pravi, se tudi odnos uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev spreminja v smeri premišljene uporabe. »Če že morajo kmetje uporabljati škropiva, je prav, da so ta sredstva preverjena in zakonsko dovoljena. Pomembna je tudi pravilna uporaba. Škropi naj se zgodaj zjutraj ali pozno zvečer in v dneh brezveterja.«

Leta 1921 je uradno začelo delovati Čebelarsko društvo Vojnik. Organizirano čebelarstvo se je na tem območju pojavilo že desetletje prej, ko je začelo delovati Čebelarsko društvo Nova Cerkev. To je do leta 1923 prenehalo delovati, člani so dejavnost nadaljevali pod okriljem vojniškega društva.

 Foto: SHERPA