Arhiv NTRC

Ljudi, ki so nas zapustili, nosimo v spominu in srcu, svoje spoštovanje jim želimo ponavadi še posebej izkazati ob dnevu vseh svetih. »Pri nas doma že dolgo ne kupujemo sveč. Še preden so se uveljavile lesene svečke, smo na grob raje položili nagelj. Zdaj z nakupom lesenih izdelkov podpiramo majhno lokalno delavnico,« nam je pojasnila gospa, ki je prišla v delavnico v šentjurski Novi vasi prevzet svoje naročilo.

Za zakonca Selič je bilo obdobje pred prvim novembrom 2020 prelomno za njuno poslovno pot. Takrat sta namreč s pomočjo spleta naročila lesene svečke. Na računu sta opazila, da sta proizvajalca pod eno streho imela tako lesno kot kovinarsko delavnico. In ker se Gregor že vrsto let posveča kovinarstvu, sta z Vanjo tako dobila spodbudo, da bi tudi sama poskusila z laserskim izrezom ter z graviranjem na les in druge materiale.

Sveča, ki ne obremenjuje okolja

Nakup stroja je bil prvi korak, nato sta začela spoznavati programske zakonitosti. Iz lesa izdelujeta najrazličnejše izdelke, od okrasnih do uporabnih. A prav lesene svečke so nekaj, kar je po njunem opažanju v zadnjem času močno razširjeno predvsem v Sloveniji, medtem ko druge kulture te navade še ne gojijo. Zakaj ljudje namesto plastične sveče na pokopališče raje odnesejo leseno? Po Vanjinih besedah jim je všeč, da plamen tovrstne svečke nikoli ne ugasne, da izdelek ne predstavlja bremena za okolje in je nekaj novega, drugačnega. »Sploh žarni grobovi so bolj minimalistični, na njih je pogosto le marmorna plošča. Ljudje, ki na grobovih nimajo veliko rož, se odločajo za lesene sveče s podstavki. Drugi imajo raje takšne, ki jih lahko zapičijo v zemljo ali v posodo cvetličnega aranžmaja.« Medtem ko omenjene svečke izdelujeta iz topolovega lesa, ki je zelo hvaležen za obdelavo, sta letos prvič izdelala še nekaj lesenih sveč in aranžmajev iz češnjevih debel in vej.

Foto: TS

Preberite več v Novem tedniku