Arhiv NTRC

Dobila sva se pred Moderno galerijo v Ljubljani in šla na Rožnik. Meni se je zdela narava okoli naju čudovita, on pa je v šali pripomnil, da ni to še nič proti temu, kar bo ponujal virtualni svet. Skrbi ga, kako bo lepota stvarne narave sploh lahko konkurirala digitalnim podobam, ki jih ustvarjajo korporacije.

Kaj trenutno raziskujete na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kjer ste vodja raziskovalnega programa?

Ukvarjamo se z načini življenja, z vsakdanjikom, stvarmi, ki so nam pred nosom, pa jih včasih niti ne opazimo. V preteklosti sem se posvečal na primer prometu in vozniškim navadam, zdaj pa se ukvarjam s smetmi. Brskam po njih, ker veliko povedo o ljudeh. Pa razmerju med ljudmi in tehnologijami se posvečam. Zanima me, kakšen človek nastaja zaradi tehnologij.

In kaj ste izbrskali iz smeti? Ste ugotovili, da ne znamo reciklirati, ali še kaj? (smeh)

Ugotavljam, da dejansko velja tista trditev o smeteh, ki pravi: pokaži mi, kaj vržeš stran, in povedal ti bom, kdo si, pokaži mi, koliko smeti se ti nakopiči, in povedal ti bom, v kakšni družbi živiš. Primerjalno raziskavo izvajamo v šestih mestih: Ljubljani, Trstu, Zagrebu, Gradcu, Oslu in Dubaju. In izkazalo se je, da se odnos do odpadkov v različnih kulturnih okoljih zelo razlikuje. Kar je za nekoga odpadek, je za drugega uporaben material. Ugotavljali smo še, kako z besedami opišemo odnos do smeti. Pravimo, da jih vržemo stran. A dejansko jih ne vržemo, temveč jih položimo v koš pod umivalnikom. In potem so simbolno izginile. No, vsaj do takrat, ko jih moramo nesti v smetnjak pred hišo. Kar naprej jih prekladamo sem in tja in ves čas jih pometamo pod preprogo in se delamo, da so izginile. Dejansko pa se kup odpadkov na našem planetu izjemno hitro povečuje.

Kaj je po vašem mnenju največja težava v času digitalizacije, ki je preplavila svet in ga povsem spremenila?

Živimo v času digitalne preobrazbe, dobivamo celo ministrstvo s tem nazivom. Mene od te besedne zveze najbolj zanima preobrazba. Razmišljam, v kaj se preobražamo, kakšna družba in človek nastajata in kakšni so stranski učinki digitalizacije. Med pandemijo covida, ki je ponudila vpogled v prihodnost, se je pokazalo marsikaj. Vsekakor so se nakazali trije trendi. Prvi je življenje med štirimi stenami, drugi življenje pred zasloni in tretji strah pred okužbo. To troje nas je najbolj zaznamovalo. Med štirimi stenami živimo 93 odstotkov časa in ob tem pozabljamo, da smo bili dvonožni sesalci, ki so pred tisočletji hodili po savanah in svet osvajali korak za korakom. Zdaj smo se umaknili v svoje lupine in se skrili pred svetom, z drugimi pa se povezujemo prek ekranov, ki so postali naša glavna okna v svet. In med lockdowni smo preživeli ogromno časa pred ekrani – pred televizorji, računalniki, telefoni, tudi po 13 ur dnevno. Tako vsaj kaže statistika iz ZDA in Velike Britanije, ampak mislim, da mi nismo daleč stran. Sicer smo odrasli bili pred zaslonom osem do devet ur dnevno že prej, v predcovidnem času. Leta 2018 je telefon postal naše glavno okno v svet. V njegov ekran namreč gledamo približno štiri ure dnevno. To sta torej prva dva trenda. Tretji pa je strah pred neznanim, nevarnim, kužnim. Družbo tveganja, ki jo je opisoval sociolog Ulrich Beck, smo ustvarili že v 20. stoletju, zdaj pa iz nje stopamo v družbo nadzora, in sicer s pomočjo tehnologij, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Tudi zdaj, ko sva na sprehodu, imava s seboj telefon, ki je lahko prisluškovalna in sledilna naprava. SONJA JAVORNIK, foto: MIRAN JURŠIČ

Celoten intervju preberite v aktualni številki Novega tednika, ki je izšel 4. 8. 2022.