Simon Murn

Simon Murn

Simon Murn

Na kratko, bilo nas je mnogo. Več kot mnogo, ogromno! Boljšega začetka nove sezone planinskega krožka si ne bi mogli želeti! Prvega pohoda planinskega krožka v šolskem letu 2017/18, ki je potekal v soboto, 21. 10. 2017, se je udeležilo kar 88 učencev matične šole in podružničnih šol Osnovne šole Trebnje.

Kot je že v navadi, smo se v jutru, ki ni bilo ne prehladno ne pretoplo, zbrali na avtobusni postaji Osnovne šole Trebnje. Medtem, ko so se otroci vkrcavali na avtobus, so se starši lahko udeležili krajšega jutranjega sestanka, nato pa smo že odhiteli dalje. Na tem mestu se moramo zahvaliti prijaznemu avtobusnem prevozniku, ki nas je popolnoma brezplačno odpeljal do začetne točke našega pohoda. Avtobus nas je odložil pri gasilskem domu na Občinah, od koder smo mimo Jurjeve domačije odkorakali v šelesteč objem živopisnega jesenskega gozda. Po krajšem sprehodu skozi gozd smo ob prihodu iz gozda lahko pomahali črno-belim kravam in dlakavim pujskom in nato spet nadaljevali z našo potjo vse do planinskega doma na Trebnem vrhu.

Pri planinskem domu nas je pričakal topel čaj in hrenovke ter klobase. Prijazni gostitelji so poskrbeli, da smo se lahko pogostili tudi s kostanjem, saj so spekli kostanj, ki smo ga ravno s tem namenom prinesli s sabo. Mislim, da zadostuje, če rečemo, da je bila pogostitev odlična in da se lahko le zahvalimo članom Planinskega društva Trebnje za prijazen sprejem.

Od tu dalje smo nadaljevali pot proti zaključni točki našega pohoda, trebanjskem gradu, vendar pred prihodom na cilj nas je čakalo še zadnje presenečanje in hkrati odgovor na nenavadno vprašanje, ki se je mnogim podilo po glavi ves čas pohoda. Zakaj potrebujemo svetilko? V vabilu je namreč pisalo, da je potrebno s sabo prinesti svetilko. Odgovor smo dobili v zaključni etapi pohoda. Svetilko smo potrebovali, zato da smo si lahko ogledali najprej Malo, nato pa še Veliko jamo. V eni od njih je kljub našem hrupu mirno sanjal svoje velike sanje majhen netopir. Nekateri smo mu morda celo pomahali, ko smo odhajali iz njegove jame, vendar je najverjetneje prespal tudi naše slovo.

Kmalu zatem pa je napočil čas tudi za naše slovo. Prispeli smo do gradu in uzrli starše, ki so že nestrpno čakali na naš prihod. S tem se je zaključil naš prvi pohod v šolskem letu 2017/18 in ostali so le še spomini, umazani pohodni čevlji in morda kakšno novo prijateljstvo.