Lep sončen pozdrav s Preloke. Gobe, gobe in še enkrat gobe. Letošnja jesen je res radodarna z njimi. Ne morem si kaj, da ne bi objavila sliko gobe velikanke (kot dokazno gradivo), ki jo je našel naš sosed, vneti gobar Franc. Poleg prilagam pa še svojo hudomušno pesmico ...

GOBARSKE STRASTI

V sobotno jutro rano
me zvabil sonček je na plano.

Je kavica po grlu stekla,
me strast gobarska v gozd povlekla.

V mislih domišljija bujna se mi porodila,
prazna se košara v hipu napolnila.

Tavam sem in tavam tja,
a gobana nikjer nobenega.

Rosa v soncu kakor srebro se blesti,
jaz pa mokra skoraj do kosti.

Uri dve naokoli blodim, tavam,
po praproti že skoraj plavam.

Strast gobarsko počasi že ugašam,
s košaro prazno več se ne ponašam.

V obraz se sonce mi reži,
z drevesa vrana zavrešči:

»Kra, kra, prazna je košara,
ti pa mokra, gobarica stara!«

 Da bo prava, polna gliha
sosed Franc za mano prisopiha.

On je gobar super, pravi,
s polno se košaro pred menoj postavi.