Pexels, interni arhiv

Mačka si z le občasnim praskanjem čisti dlako ali izraža svoje razpoloženje. Kadar pa se praska pogosto, je to lahko znak resnejšega zdravstvenega stanja. Kdaj praskanja ne bi smeli prezreti?

Najpogosteje je praskanje povezano z zunanjimi ali notranjimi zajedavci. Preverite, zakaj se mačke praskajo, kateri paraziti so najpogostejši povzročitelji srbenja in kako lahko kot odgovorni skrbniki ukrepate pravočasno in učinkovito.

Naravno vedenje ali znak težave?

Mačke so znane po svoji urejenosti in visoki stopnji nege. Več ur dnevno posvetijo negovanju svojega kožuha – z lizanjem, praskanjem in glajenjem dlake. Vendar pa obstaja jasna razlika med normalnim negovalnim vedenjem in pretiranim praskanjem, ki ga pogosto spremljajo neprijeten občutek, srbečica, vnetje ali bolečina.

Praskanje je zaskrbljujoče predvsem takrat, ko:

• se praska ali grize po isti točki znova in znova;
• ima poškodovano ali razdraženo kožo;
• pogosto trese z glavo, drgne ušesa ali liže zadnjik;
• kaže znake nelagodja ali postane razdražljiva ob dotiku.

V takšnih primerih je eden od prvih vzrokov, ki jih veterinarji preverijo, prisotnost zajedavcev.

Najpogostejši krivci zunanji zajedavci

Bolhe – drobne, a zelo nadležne

Eden najpogostejših vzrokov za srbenje pri mačkah so bolhe. Gre za majhne, a izjemno odporne parazite, ki se hranijo s krvjo živali in so izjemno nadležni tako za živali kot za ljudi.

Ena sama bolha lahko povzroči alergijsko reakcijo na ugriz, znano kot alergijski dermatitis, ki ga povzročajo bolhe ali FAD (Flea Allergy Dermatitis), kar vodi v silovito srbenje in izpuščaje, pogosto brez vidne prisotnosti parazita.

Mačke se zaradi tega grizejo, praskajo po hrbtu, vratu in trebuhu, pogosto do ran in izpadanja dlake. Poleg tega bolhe prenašajo določene vrste trakulje, zato je lahko okužba z bolhami tudi izvor notranjih zajedavcev.

Pexels, interni arhiv

Ušesne garje – srbenje globoko v ušesu

Ušesne garje so pogosto prisotne pri mlajših mačkah, a tudi pri odraslih niso redkost. Povzročajo intenzivno srbenje v ušesih, kar vodi do pogostega praskanja glave, otresanja z ušesi in vnetja.

Eden od značilnih znakov je temno rjav, suh izcedek iz ušes, podoben kavni usedlini. Čeprav so garje mikroskopske, imajo velik vpliv na kakovost življenja živali.

Klopi

Na mačke – zlasti tiste, ki živijo zunaj, ali  imajo omogočen izhod, se zelo radi prisesajo klopi. Ti lahko prenašajo resne bolezni in povzročajo lokalna vnetja na koži.

Komarji

Čeprav se o komarjih pri mačkah redko govori, so povzročitelji draženja kože, še posebej v poletnih mesecih, ko živali več časa preživijo ob odprtih oknih ali na balkonih, ali pa so zunaj ob mraku, ko je aktivnost komarjev največja.

Notranji zajedavci

Komarji lahko mačko pikajo po ušesih, nosu ali golih delih trebuha, kar povzroča lokalno srbenje, oteklino ali celo alergijsko reakcijo. Nekatere mačke se odzovejo z intenzivnim praskanjem ali lizanjem mesta ugriza, kar lahko vodi do vnetja ali poškodbe kože.

Komarji ne samo na pse, ampak tudi na mačke prenašajo smrtno nevarno obolenje, kot je dirofilarioza. Povzroča jo zajedavec srčna glista, ki se naseli v srce in pljučne žile. Preventivno je mogoče razvoj tega za žival usodnega obolenja preprečiti s tabletami, ki jih predpiše veterinar.

Notranji zajedavci, kot so gliste in trakulje, sicer ne povzročajo srbenja po celem telesu, a lahko vseeno vplivajo na vedenje mačke. Eden od znakov okužb z notranjimi zajedavci je lahko praskanje ali drgnjenje zadnjika ob tla, lizanje ali grizenje tega področja. Trakulje se pogosto prenesejo z zaužitimi bolhami.

Z okužbo z notranjimi paraziti so povezani še simptomi, kot so:

• hujšanje kljub apetitu,
• napet trebuh,
• utrujenost ali zmanjšana aktivnost,
• občasna driska ali neurejena prebava.

Notranje mačke niso varne pred zajedavci

Pogosta zmota med lastniki mačk je, da so izključno notranje mačke zaščitene pred okužbo z zajedavci, saj ne prihajajo v stik z zunanjim okoljem.

Vendar pa praksa v veterinarskih ambulantah kaže drugačno sliko – notranje mačke se redno okužijo, predvsem z bolhami, ušesnimi garjami in notranjimi zajedavci, kot so trakulje in gliste. Na mačko se lahko zajedavci prenesejo tudi s psa, ki biva v istem gospodinjstvu.

Pexels, interni arhiv

Kako pride do okužbe?

• Ljudje prinašamo zajedavce v dom: bolhe in jajčeca glist lahko v dom nevede prinesemo na čevljih, oblačilih ali torbah.
• Stik z obiskovalci in drugimi hišnimi ljubljenčki: če dom obiskujejo sorodniki, prijatelji ali sosedje, ki imajo pse ali zunanje mačke, lahko s seboj nehote prinesejo zajedavce. Do tega pogosto pride tudi pri bivanju v skupnem gospodinjstvu z mačko in psom – pes prinese bolhe od zunaj, te pa se prenesejo tudi na mačko.
• Okuženi glodavci in insekti: tudi v urbanih stanovanjih lahko pride do vdora glodavcev, ki so prenašalci notranjih parazitov. Skupaj z bolhami pa lahko v notranje okolje pridejo tudi trakulje.
• Hranjenje s surovo hrano: mačke, ki so hranjene s surovo hrano, lahko s hrano dobijo notranje zajedavce. Hrana mora biti zato vedno ustrezno toplotno obdelana ali pa sedem dni zamrznjena.

Veterinarji priporočajo redno zaščito pred paraziti tudi za notranje mačke, saj okolje, ki se zdi varno, to pogosto v celoti ni. Preprečevanje okužbe je mnogo lažje – in cenejše – kot zdravljenje posledic. 

Ključnega pomena zgodnja diagnostika

Mnogi lastniki ne prepoznajo znakov okužbe ali srbenja, dokler se stanje ne poslabša. Redni preventivni pregledi omogočajo, da pravočasno odkrijemo prisotnost zajedavcev, veterinarji pa tako lahko predpišejo ustrezno terapijo.

Zdravljenje običajno vključuje:

• zdravila proti zajedavcem,
• zdravljenje z zajedavci povezanih okužb,
• čiščenje bivalnega okolja – sesanje, pranje tkanin in morebiti uporaba sredstev proti bolham tudi v okolici,
• zdravljenje vseh hišnih ljubljenčkov v gospodinjstvu, saj se zajedavci zlahka širijo med živalmi.

Pexels, interni arhiv

Preventiva najboljša zaščita tudi za ljudi

Nekateri zajedavci in bolezni, ki jih prenašajo, so nevarni tudi za ljudi. Predvsem je nevarna okužba z glisto Toxocara, ki lahko zelo ogrozi zdravje otrok, starejših in tistih z oslabljenim imunskim sistemom. V primeru takih gospodinjstev je po veljavnih veterinarskih smernicah priporočljiva zaščita mačk proti notranjim zajedavcem prav vsak mesec. Z zaščito živali ščitimo tudi zdravje ljudi.

Zajedavcev ni mogoče popolnoma izkoreniniti iz naravnega okolja, poleg tega je podnebje pri nas vedno bolj naklonjeno njihovemu razmnoževanju, zato je za mačke najbolj varna redna preventivna zaščita z antiparazitiki.

• Enkrat mesečno nanašajte preventivna antiparazitska sredstva.
• Mačko redno pregledujte, zlasti ko pride v hišo, potem ko je bila zunaj ali v stikih z drugimi živalmi.
• Poskrbite za dobro higieno – redno čistite posodice, ležišča, igrače in mačje stranišče.
• Ob sumu na okužbo ne odlašajte z obiskom veterinarja.

Najbolj priljubljeni in prodajani antiparazitiki za mačke so v obliki kožnega nanosa, ki v obliki aplikatorja omogočajo enostavno in natančno nanašanje zdravila. Preverite, pred katerimi zajedavci izbran nanos ščiti.

Pri veterinarju je na voljo tudi kožni nanos, ki nudi celovito zdravljenje širokega spektra notranjih in zunanjih parazitov, kot so klopi, bolhe, gliste, trakulje, očesne gliste, pljučni črvi in gliste sečnega mehurja, hkrati pa en mesec preprečuje nove okužbe s klopi in bolhami, kar zmanjša tudi tveganje za prenos bolezni, ki jih ti paraziti lahko prenašajo.​

Praskanje kot opozorilo, ne navada

Pretirano praskanje pri mačkah je pogosto spregledan, a pomemben znak, da z živaljo nekaj ni v redu. Vzroki so lahko neškodljivi, a tudi resni – od alergij in stresa do parazitskih okužb.

Ključ do dobrega zdravja vaše mačke je opazovanje, preventiva in hiter odziv ob prvih znakih težav. Le tako boste svojim ljubljenčkom zagotovili zdravo, udobno in brezskrbno življenje.