Maja Hajdinjak

Kako je zares v tej državi, sva se s fantom prepričala v sredini septembra, ko sva se pridružila organizirani skupini, s katero smo v osmih dneh prevozili ves otok oziroma vse pomembnejše turistične točke. Prav zaradi razvpite muhavosti vremena so se v potovalki znašli predvsem dolgi rokavi in nekaj pelerin za enkratno uporabo. A očitno so nam bili starodavni keltski bogovi naklonjeni, saj v dobrih osmih dneh potovanja nismo potrebovali prav nobene. Vreme je bilo povsem nasprotno s pričakovanji jasno in sončno z vedno prijetno temperaturo, ni nas motil niti veter ob morju, ki nam je mršil lase.

Maja Hajdinjak

Slavni Titanik

Naše potovanje se je začelo s poletom do prestolnice Republike Irske Dublina, kjer se mešata preteklost in sedanjost. Že ob prvem stiku je bilo začutiti vrvež, ki pritiče takim mestom. Ob našem obisku je bilo sonce sicer še sramežljivo in smo bili deležni nekaj tiste sivine, ki jo prinese oblačnost. Ogledali smo si slavno katedralo svetega Patrika, ki je narodna stolnica irske Cerkve in tudi najvišja ter največja cerkev na Irskem, sveti Patrik pa je glavni zavetnik te države. V okolici katedrale je tudi park svetega Patrika, ki je prijeten prostor za posedanje ob irski kavi. Kar se tiče zadnje – na Irskem jo pripravljajo malo drugače, kot jo po navadi dobite v slovenskih kavarnah. Če je pri nas značilno, da kavi dodamo liker, se prava irska kava dela z viskijem, na vrh pa se doda stepena smetana.

Pa dovolj o kavi. Iz Dublina nas je pot vodila – v drugo državo. Otok si namreč »delita« Republika Irska in Severna Irska, ki spada k Veliki Britaniji. Ti dve državi imata burno zgodovino, ki je bila zaznamovana s številnimi spopadi predvsem verske narave. Republika Irska je večinoma katoliška država, medtem ko v Severni Irski živijo v glavnem protestanti, v preteklosti pa je prišlo do številnih krvavih obračunov med pripadniki obeh veroizpovedi. Kako močno zakoreninjene so zamere na eni in drugi strani, smo lahko doživeli že ob prvem srečanju z voznikom našega avtobusa, ki nas je prevažal po otoku vseh osem dni. Kot zaprisežen nacionalist z juga otoka sprva sploh ni hotel peljati v Severno Irsko. Vodnica ga je morala z veliko vztrajnosti pregovoriti, da je ogled tega dela otoka pač del potovanja, za katero smo plačali. Tako nas je vidno nejevoljen peljal v Belfast, prestolnico Severne Irske. Tam smo spoznali zgodbo o severnoirskem sporu.

Maja Hajdinjak

O tem pričajo zidovi, ki še vedno delijo mesto, sredi pločnikov so med njimi težka železna vrata, ki jih še danes vsako noč zaprejo. Na vsakem koraku nas spremljajo poslikave, ki pričajo o usodnih dogodkih polpretekle zgodovine. Murali opozarjajo tudi na krivice in vojne, ki se dogajajo danes. Belfast je rojstni kraj slavne ladje Titanik. Te smo se lahko celo dotaknili – natančneje enega od kamnov iz suhega doka, kjer so jo gradili. Ob doku je še destilarna Titanic, ki so jo nedavno obudili in danes tam proizvajajo viski. Kot nam je povedal nadvse zanimiv vodnik muzeja in destilarne, se pravi irski viski destilira trikrat. »T. i. scotch, ki ga delajo na Škotskem, se destilira samo dvakrat. Zato mi pravimo Škotom, da so to pravzaprav Irci, ki so pozabili, od kod so in kako se dela pravi viski,« se je hahljal vodnik, ki je mimogrede igral v znani seriji Igra prestolov.

Drevored iz serije in najstarejša destilarna

Iz Belfasta nas je pot naslednje jutro vodila na skrajni sever otoka. Najprej smo si ogledali The Dark Hedges, slavni drevored, ki ga vidimo v nekaj prizorih Igre prestolov. Drevored več kot 150 bukev (danes jih nekaj zaradi starosti že manjka) je okrog leta 1775 zasadil lastnik bližnje hiše Gracehill House James Stuart, saj je želel, da bi bila pot, ki vodi do njegove hiše, karseda veličastna. Od tod smo se odpravili do zanimive priobalne turistične točke Carrick-a-Rede. Gre za verižni most, ki prečka vrtoglavo vrzel nad severnim Atlantikom med celino in manjšim otokom. Nato smo se odpeljali do kraja Bushmills, v katerem je najstarejša in najbolj znana destilarna na Irskem. Manjši kraj je tako kot celotna pokrajina paša za oči, irska mesta in vasi so namreč kraji čudovite, barvite arhitekture, ki ji piko na i dajejo rože. Vsepovsod se namreč še jeseni z okenskih polic in drugod bohoti živopisno cvetje, ki je v našem podnebju poleti že zdavnaj odcvetelo zaradi vročine, na Irskem pa je oceansko podnebje očitno več kot ugodno zanj.

Maja Hajdinjak

V Bushmillsu sva s fantom naletela tudi na prijetno pivnico, za katero se je že na daleč videlo, da tja zahajajo samo domačini. Že dopoldne se je ob točilnem pultu veselo pil guinness, eno najbolj znanih irskih piv, v sosednjem prostoru pa je nekaj zanesenjakov spremljalo nogometno tekmo. Seveda so gostje takoj zaznali, da sva turista, in že je stekel pogovor o lepotah Slovenije in Irske. Irci so izjemno prijazni, vljudni in nasmejani ljudje, ki se ti opravičijo tudi, če se npr. ti zaletiš v njih na pločniku. Ena od takih za naše kraje nenavadnih izkušenj je bila, ko sva s fantom malicala na neki turistični točki, pa je do naju pristopil starejši gospod, ki je sedel na drugem koncu mize, in vprašal, ali tudi nama odnese smeti, ker ravno odnaša svoje. Po drugi strani pa je prav zaradi že opisanega odnosa med Republiko Irsko in Severno Irsko treba biti izjemno previden in se ne spuščati v pogovore o politiki. Ena od potnic iz naše skupine je namreč povsem nenamerno na blagajni ene od trgovin na Severnem Irskem blagajničarki, ki je bila do takrat izjemno prijazna, dala evre. Ta je potezo razumela kot provokacijo in jo besna nagnala iz trgovine.

Iz slikovitega Bushmillsa nas je pot vodila do enega največjih naravnih čudes – Velikanovega nasipa (Giant’s Causeway). Gre za predel obale Severnega preliva, ki ga sestavlja približno 40.000 zloženih bazaltnih stebrov, večinoma šestkotnih oblik, ki so ostanek ognjeniške aktivnosti pred več deset milijoni let. Po legendi so stebri ostanki poti, ki jo je zgradil velikan Fionn. Tako kot povsod ob irski obali se tudi od tukaj odpirajo neverjetni razgledi, predvsem pa so ob lepem vremenu vidni neverjetni kontrasti zelene in modre barve.

Zadnji postanek na Severnem Irskem je bilo mestece Derry ali tudi Londonderry (Severni Irci in Irci iz republike to mesto poimenujejo drugače zaradi zgodovinskih razlogov), kjer stoji spomenik žrtvam t. i. krvave nedelje. 30. januarja 1972 so britanski vojaki streljali na neoborožene protestnike v tem mestu in ubili 14 ljudi. Krvava nedelja se je v zgodovino zapisala kot prelomni dogodek 30-letnega severnoirskega konflikta.

Maja Hajdinjak

Ena najboljših šol na Irskem

Tretji dan potovanja smo se vrnili v Republiko Irsko. Prvi postanek je bil v Sligu, kjer smo obiskali grob največjega irskega lirika Williama Butlerja Yeatsa, ki je leta 1923 kot prvi Irec prejel Nobelovo nagrado za književnost in je eden redkih književnikov, ki so ustvarili svoja največja dela po prejemu te nagrade. Na pokopališču, kjer stoji tudi cerkev, smo odkrili drevo, ki sta ga zasadila britanski kralj Karel in njegova soproga Camilla pred nekaj leti. Pot smo nadaljevali do vznožja svete gore Croagh Patrick, kjer je postavljen spomenik, imenovan Coffin ship, v spomin na veliko krompirjevo lakoto na Irskem sredi 19. stoletja, zaradi katere se je takrat izselilo okrog dva milijona Ircev. Pot smo nadaljevali v osrčje pokrajine Connemare, ki slovi po svoji odmaknjenosti, presenetljivih stalno se spreminjajočih pokrajinskih prizorih, divjih jezerih, gorskih livadah, šotiščih …

Dolga vožnja se je na koncu izplačala, saj smo prišli do veličastnega dvorca Kylemore Abbey. Gre za benediktinski samostan, ustanovljen leta 1920. Po prvi svetovni vojni so ga kupile redovnice iz Belgije, ker je bil njihov samostan v Belgiji porušen. Tukaj je še do leta 2010 delovala elitna zasebna dekliška šola, ki je veljala za eno najboljših na Irskem. Redovnice še danes opravljajo svoje duhovno poslanstvo, sicer pa so za turiste v pritličju dvorca uredili muzej, ogledati si je mogoče tudi čudovite vrtove in kapelico. Redovnice pa izdelujejo naravno kozmetiko, ki jo je mogoče poleg drugih stvari kupiti v tamkajšnji trgovinici.

Maja Hajdinjak

En dan smo preživeli na Aranskih otokih, natančneje na največjem od treh, otoku Inishmore. Z obale vas na otok prepelje trajekt, pot traja nekje 40 minut. Med turisti je priljubljen najem koles, s katerimi lahko prevozite ves otok in se ustavite na kotičkih, ki so vam ljubi. Druga možnost je vožnja s kombijem do nekaj najzanimivejših točk na otoku. In če se boste odločili za to, vam gotovo ne bo žal. Vozniki kombijev so daleč znani po svojih hudomušnih pripovedih in komentarjih med potjo, tako da smeha ne zmanjka. Na poti po otoku smo imeli srečo in lahko videli tjulnje, glavna atrakcija pa je vzpon na klife, od koder se odpirajo dih jemajoči razgledi, ki se jih človek ne naveliča.

Aranski otoki so po vsem svetu znani po aranskih puloverjih, to so puloverji iz ovčje volne, in tudi drugih volnenih izdelkih. Skoraj vsak turist si je domov odnesel kakšno pletenino, lahko pa si izdelek izberete v trgovini in vam ga nato brezplačno pošljejo domov. Po vrnitvi na kopno v večernih urah smo se prepustili živahnemu utripu obmorskega mesteca Galway, ki ga v svoji pesmi Galway girl opeva tudi pevec Ed Sheeran. Mesto je pravi kraj za vse tiste, ki se radi izgubite v vrvežu, uživate v vzdušju pubov in radi prisluhnete uličnim umetnikom, ki jih v Galwayu ne manjka.

Maja Hajdinjak

Kjer je dopustoval Chaplin

V Republiki Irski so med bolj znanimi klifi, ki se pogosto znajdejo tudi na razglednicah, Moherski klifi. Do njih smo se peljali skozi gričevnato pokrajino Burren, ki jo zaznamujejo kraški pojavi in neposeljenost. Območje slovi po bogatem rastlinskem svetu, ki je značilno tako za mediteransko kot gorsko podnebje. Moherski klifi se dvigajo do 214 metrov nad morjem in omogočajo lep, dolg sprehod, če jih želimo videti z vseh možnih strani. Ta dan smo si ogledali tudi enega najbolj avtentičnih irskih gradov Bunratty, okrog katerega se razteza muzej na prostem s predstavitvijo tradicionalne irske vasice iz 19. stoletja. Končna točka tega dne je bil Killarney, na poti do tja pa priporočam še postanek v najlepši irski vasici Adare, kjer je ohranjenih največ s slamo prekritih koč na otoku.

Naslednji dan potovanja je bila na sporedu panoramska vožnja po znameniti pokrajinski cesti, imenovani Ring of Kerry. Na svoj račun so tega dne prišli ljubitelji fotografije, saj je pot polna naravnih znamenitosti in lepih panoramskih razgledov na Atlantski ocean. Na razjedeni obali z bujno vegetacijo se vrstijo peščene plaže, zanimiva podeželska mesteca, gorska jezera in prelazi. Na poti smo imeli kar nekaj postankov, med drugim smo se ustavili v kraju Waterville, kjer najdete kip Charlieja Chaplina. Ta je z družino namreč najraje počitnikoval prav v tej obmorski vasici.

Obiskali smo tudi kmetijo, kjer so nam prikazali delo z ovčarskimi psi. V okrog 15-minutnem šovu smo lahko videli enega od psov, kako je po ukazih lastnika z bližnjih gričev pripeljal čredo ovac v ogrado, lastnik kmetije pa je kasneje prikazal še, kako v enem kosu ostriže ovco. Za Irsko so značilne ogromne kmetije, konkretna je imela skupno kar 1000 hektarjev posestev. Dan smo sklenili v nacionalnem parku Killarney, kjer smo se sprehodili po čudovitih vrtovih posestva Muckross, zvečer pa smo si v kraju Cashel ogledali še skoraj dvourno predstavo, na kateri smo spoznali irske plese in glasbo. To je vsekakor stvar, ki jo ob obisku Irske morate doživeti.

Maja Hajdinjak

Tako se toči guinness

Naslednjega dne smo si ogledali Rock of Cashel, kamnito samostansko utrdbo, ki je ena od najbolj obiskanih turističnih točk. Tu je bil sprva sedež kraljev Munsterja, legenda pa pravi, da naj bi sveti Patrik osebno prišel na ta kraj, da bi spreobrnil kralja Aenghusa v krščanstvo. Nato je sledil ogled enega najlepših srednjeveških mest na Irskem, Kilkennyja. To je znano po istoimenskem pivu značilne rdečkaste barve. Na začetku so ga proizvajali v pivovarni St. Francis Abbey v Kilkennyju, ki je vse do zaprtja leta 2013 veljala za najstarejšo pivovarno na Irskem. Od takrat to pivo varijo v pivovarni St. James's Gate v Dublinu, a je ohranilo svoje ime po mestu izvora.

Še o pivu: tako kilkenny kot guinness se lahko dobita v nekaterih trgovinah in pivnicah v Sloveniji, je pa pri točenju zadnjega pomembno, kako to naredimo. Najprej kozarec napolnimo do treh četrtin, nato pivo pustimo nekaj časa, da »sede«. Šele nato kozarec napolnimo do vrha, rezultat tega pa je kremasta pena na vrhu, ki daje pivu tisti značilni okus. To je tudi razlog, da je v pločevinki guinnessa kroglica. Ko to pivo točimo iz pločevinke, ga prav tako najprej stočimo le tri četrt, potem pa zavrtimo pločevinko, da kroglica ustvari peno, in dolijemo preostanek.

Maja Hajdinjak

Pa še o cenah: Irska velja za državo z enim najvišjih BDP in tudi po višini stroškov življenja spada v vrh med evropskimi državami. V praksi se je na tem potovanju izkazalo, da cene niso pretirano visoke oziroma toliko višje kot v Sloveniji (tak občutek sva verjetno dobila zato, ker se je v zadnjem času pri nas vse tako podražilo). Največ sva za pol litra piva odštela v Dublinu, in sicer 5,80 evra, toliko pa pivo stane tudi v naši prestolnici, pa še v Murski Soboti se najde kakšen lokal, kjer so cene hmeljevega napitka vse prej kot sorazmerne z višino dohodka povprečnega Slovenca.

Prav v Dublinu, kjer smo začeli, smo tudi sklenili naše popotovanje po tem čudovitem otoku. Seveda ni šlo brez obiska ulice Temple Street in tamkajšnjega Temple bara, sprehoda ob reki Liffey, pa mimo Trinity Collegea in po ulicah središča mesta. Da bi mesto še bolj začutili, pa je potreben večdnevni obisk.

Maja Hajdinjak