
Ne Velika, Mala Ponca - iskali smo sonce



Vabili smo na Veliko Ponco. Zbralo se nas je deset. Vrh sem jim obljubil, toda imena ne. Trije kočijaži so pognali nekaj čez tristo konjev prot izhodišču, navkljub deževni napovedi. Mangrtska očesa sta bila še napol priprta v nedeljskem mrazu. Podmazali smo želodce in začeli lesti proti cilju, ki pa je bil na debelo odet v meglo. V koči Zacchi so bili budni. Nek vodja, ki je mislil, da bo cel svet okol' prinesel, je nekoč dejal šoferju: »Daj desni smerokaz, vozi pa levo – naj mislijo, da gremo na desno, hehe!«. Tako smo tudi mi zavili proti Mali Ponci, ker je bila v soncu. Toliko stopnic ni verjetno na nobeno goro! Okoli razgledne točke je polno strelskih jarkov. O, brezmejna človeška neumnost! Imel je prav tisti, ki je rekel: »Človeštvo je skupek bebastih ovnov, ki rinejo z glavo skozi zid poleg na stežaj odprtih vrat!«
Od povsod so hiteli na plan curki vode. Po treh urah vzpona smo pristali na najmanjši od treh Ponc, kako lepo, a zelo malo prostora je bilo na tistem širokem kamnu. Na meglah okoli nas je pisalo: »Po razgled pa pridite naslednjič!« Bomo, ja, tudi najvišjo punco bomo še osvojili. Ob sestopu nas je dohitel Trškogorec, ki je dejal, da je bil na Visoki Ponci, da nismo nič zamudili v tisti gmoti oblakov in vetra.
Ob razhodu v Novem mestu smo si rekli: »Taki dnevi nam pomagajo preživeti dolinske dni!«
Preberite tudi
Najbolj brano
Trenutno
11 °C
Oblačno
sobota, 15. 3
Deževno
nedelja, 16. 3
Deževno
ponedeljek, 17. 3
Deževno
7-dnevni obeti