Arhiv Lokalno.si

V. Kukman

Pred nekaj dnevi smo pisali o kočevarski vasi Kunč v topliški občini, danes pa nekaj o Ponikvah, ki se nahajajo v semiški občini. Ponikve izza Mirne gore so priljubljen cilj mojih potepanj. Do tega prelepega kraja najlažje pridemo tako, da na Planini zavijemo na Mirno goro in nekako na pol poti pri označenem odcepu zavijemo levo proti Ponikvam.

Najbolje pa je, da tu tudi parkiramo in se naprej odpravimo peš, saj ni več daleč. Je pa skozi Ponikve speljana tudi markirana pastirska pot, po kateri lahko v štirih urah peš obkrožimo Mirno goro. Ponikve so nekdanja kočevarska vas, ki je ob izselitvi Kočevarjev pozimi leta 1941 premogla osem hiš, kapelo sv. Trojice in žago. Od vsega tega so danes ostale samo ruševine, ki jih nezadržno zarašča gozd in si jemlje nazaj nekdaj skrbno obdelano krajino. Kočevarji so v teh krajih živeli kar šest stoletij in ponosno vztrajali v svojem edinstvenem jezikovnem in kulturnem otoku.

Vas je bila pomaknjena čisto na rob nekaj hektarov velikega rodovitnega polja. Kočevarji so bili v vsem samozadostni. Vse, kar so potrebovali za svoje skromno življenje, so si pridelali ali naredili sami. Bili so zelo pobožni, o tem priča veliko število sakralnih objektov, žal, povečini v ruševinah.

Marija Makarovič v eni izmed svojih knjig o Kočevarjih vzrok njihove goreče pobožnosti pripisuje temu, da so poleg te surove in puste pokrajine morali imeti še nekaj, da so lahko preživeli, in to je bil Bog.

Franc Janež, upokojeni gozdar iz Črnomlja, je odličen poznavalec teh krajev. O Ponikvah mi je povedal marsikaj zanimivega, tudi to, da so bila tam lepa dekleta, kar je privlačilo tudi nekočevarske fante iz črnomaljskega konca.

V Ponikvah je do izselitve obratovala tudi žaga, ki je dnevno razrezala do 25 kubičnih metrov hlodovine. Ruševine najdemo čisto na severnem delu tega velikega travnika ob dveh idiličnih jezercih in izvirčku.Poganjal jo je eksplozijski motor na suho destilacijo bukovega lesa,kar je bila za tiste čase redkost. Goriva pa je bilo dovolj na razpolago.

Franc mi je tudi povedal, da je v Ponikvah v zadnjih letih vojne obratovala partizanska kmetija, na ponikovskem polju je bil posajen krompir. Od tu tudi legenda, da je komandant Stane v Ponikvah zakopal zaklad, ta zaklad je bil krompir, ki je v tistih časih v vsesplošnem pomanjkanju hrane res predstavljal pravo dragocenost.

Ponikve so prekrasne v vseh letnih časih, bodisi spomladi, ko ozeleni ogromen travnik, poleti, ko je tu vse polno živo pisanih metuljev, jeseni, ko se pokrajina odene v rumenkasto oblačilo,ali pa pozimi, ko narava počiva pod snežno odejo.

Tako Ponikve doživljamo mi, ki danes obiskujemo ta lepi kraj, takratnim prebivalcem pa tu najbrž ni bilo tako romantično. V kočevarščini so se Ponikve imenovale Sporeben (cvetoči travnik), to je razvidno iz nagrobnikov na Planini, kjer so pokopavali umrle prebivalce te vasi.

Obisk Ponikev toplo priporočam, seveda, z vsem dolžnim spoštovanjem do prelepe narave pa pustimo avtomobile daleč pred to prelepo jaso in se tam odpravimo peš. Vsekakor bo užitek popoln, seveda, le če znamo tišini prisluhniti. 

Tekst in foto: Vinko Kukman

Galerija

Arhiv Lokalno.si