Profimedia

Človek se počuti, kot bi dobil hud udarec v trebuh. Ostanemo brez besed - ob tem, da nova kolegica širi neresnice o nas, ko starši nepravično razdelijo premoženje, ko najboljša prijateljica izblebeta naše skrivnosti ali pa ko izvemo, da nas je partner varal. Boleče za nas so tudi zamujanje drugih, strupene opazke ali nepozornost.

Velika bolečina

Zares huda pri žalitvah in razočaranjih je nemoč. Občutek, da smo postali žrtev slabe volje ali zlobnosti drugih ljudi. Ko imamo občutek, da ne moremo nič narediti.

In takrat se začne: misli vedno znova krožijo okoli pripetljaja. Povlečemo se vase ali pa poskusimo kaznovati zlobneža. In iz žalitev se »učimo« - pogosto žal nič kaj dobrega: da nikomur ne moremo zaupati. Ali pa, da lahko taki postanemo tudi sami.

Kot drugje tudi tu velja, da nas slaba volja le zastruplja. Čustvena obremenjenost dejansko privede do zakisanosti telesa. Tako denimo psihologi poudarjajo pomen odpuščanja. To osvobaja in nam pomaga, da spet gledamo le naprej.

Preberite tudi:

• Kaj si ženske mislimo o moških?
• 11 korakov za več zabave med rjuhami
• Težki trenutki predstavljajo test pravega prijateljstva

Zakaj je tako težko odpustiti?

Odpuščanje zahteva čustven napor. Zastaviti si moramo vprašanja in se potruditi, da sami v sebi preskočimo ovire. Idealno je sicer, da se pri tem obojestransko lahko znebimo vseh očitkov in lahko rečemo: spet je vse v redu.

Poleg »Ljubim te« sta »Odpuščam ti« drugi dve najlepši besedi, ki jih lahko rečete partnerju.

Vendar tako vedno ne gre. Dobro se je zavedati, da odpuščanje avtomatično ne pomeni, da je dejanje drugega opravičljivo. Lahko rečete: to je bilo grdo - a ti odpuščam. In tudi to še ne pomeni, da lahko druga oseba še naprej dela tako kot prej.

Obstajajo tudi meje!

Ni nam treba dovoliti vsega. Včasih je krivica preprosto prevelika. Pomembno je, da človek od sebe ne zahteva popolne odpustitve, saj se tako čustveni stres le še okrepi - ne odpravi pa travme. Pomembno pa je, da pod preteklost potegnemo črto.

Upoštevajte občutek

Včasih smo preponosni, da bi priznali, da nas je nekdo prizadel. Delamo se, kot da je vse v redu. Napaka, kajti potlačena ali zlagana čustva ne bodo izginila. V ozadju delujejo naprej! Pomembno je, da si priznate, da ste prizadeti in jezni.

Profimedia

Zaznajte bolečino

Kdor je prizadet, je ujet v lastne občutke. Pomaga, če smo aktivni in če si zastavimo vprašanja, kot na primer: Kaj natančno me je užalilo? Se počutim zaničevano? Kakšno vlogo igra stara rana? Zakaj je prišlo do tega, da se tako vede? Si prav tolmačim njegove/njene besede?

Distanca

Morda boste ugotovili, da vas je oseba prizadela namerno. Ali pa morda, da vse skupaj sploh ni tako grozno. Oboje morate ugotoviti in razumeti, da jeza in bes na dolgi rok škodita le vam! Torej se je treba ograditi od tega čustva.

Najdite mir

Vprašajte se, ali lahko odpustite ali ne. Če je odgovor da, samo še premislite, ali je potreben pogovor. Ali pa odpustite molče. Lahko si tudi rečete, da je ta tema zaključena. Če vam to ne uspe, si lahko pomagate tudi s terapevtsko pomočjo.

profimedia

Odločitev

Mnoge ženske se kar naprej nekaj opravičujejo. Celo za stvari, na katere nimajo vpliva. Torej: preden se začnete opravičevati, pomislite, ali je opravičilo res potrebno. In tudi, ali res kaj obžalujete ali pa želite le razbremeniti svojo vest.

Dejanje

Seveda je prijazno, če tudi pri majhnih nesrečah povemo, da nam je žal. Toda dovolj bo preprost »žal mi je«.

Ne preveč besed

Dolgo opravičevanje običajno ni dobro sprejeto. Bolje je počakati, da nas prizadeti kaj vpraša.

Sprava

V zelo težkih primerih pomaga, da osebo, ki ste jo prizadeli, vprašate, kako bi lahko popravili napako.