Sobotno jutro je ob pogledu na sevniško okolico kar vabilo na sprehod na priljubljeno 948 m visoko posavsko izletniško točko. Le še malo volje in dobra družba, pa smo se že okrog osme ure pakirali pri Podgorici, ki so jo pobožali prvi sončni žarki. Snežna odeja je dajala podobe pravcate zimske idile, ko smo se mimo cerkvice sv. Jošta vzpenjali proti Lisci.

Na vrhu gore nas je pozdravilo toplo sonce in okoli 20 cm debela snežna odeja. Če bi imeli s seboj sani, gotovo ne bi zamudili priložnosti, da bi se nekajkrat spustili po hribu, kot v rosnih letih.

Krasen razgled v jasnem vremenu na vse strani, vse tja do našega očaka Triglava, nam kar ni dal, da bi se poslovili. A po čaju pri prijaznem oskrbniku Tončkovega doma Francu, smo se naposled le spustili nazaj proti dolini in domu. Vrnili smo se polni lepih vtisov in nove energije.