Arhiv Štajerskega Tednika

Žiga je svojo rokometno pot začel pri ptujski Dravi leta 2005, potem je vmes menjal nekaj klubov (Arcont Radgona, Gorišnica, HSG Gradec), sedaj pa je znova član ptujskega rokometnega kolektiva.

31-letnik z reprezentanco Hrvaške sodeluje že od leta 2015, v tem času se je veselil nekaj odličnih dosežkov, tudi 3. mesta na prejšnji olimpijadi, nazadnje pa se je na lanskem evropskem prvenstvu s „kockastimi“ okitil z evropskim naslovom. „Sem športno zelo aktiven: ob tem, da že od 7. razreda osnovne šole redno treniram s slišečimi v rokometu po raznih klubih, sem tudi pri gluhih igral v raznih športnih panogah, npr. v futstalu, odbojki, košarki … Tako smo enkrat sodelovali tudi s Hrvati, ki v svoji državni rokometni reprezentanci niso imeli rezervnega golmana in so me povabili k sodelovanju, saj v Sloveniji ni ekipe gluhih rokometašev. Pri pridobitvi hrvaškega državljanstva je zelo pomagala tudi Športna zveza gluhih in naglušnih Slovenije in tako se je začela moja zgodba s hrvaško izbrano vrsto,“ je dejal Žiga.

„Ob družini mi šport pomeni največ v življenju“

Šport mu odpira mnoga vrata, ki bi sicer ostala zaprta. „Šport me dopolnjuje in izpopolnjuje, zaradi športa se počutim bogatega, živega. S športom sem se začel tudi uveljavljati v družbi, saj je znano, da smo gluhi skupina invalidov, do katerih imajo slišeči poseben odnos. Počutil sem se bolj sprejetega, potem pa ugotovil, da je šport moja duševna hrana. Pomembno je tudi to, da smo gluhi povezani po celem svetu, športniki se zelo dobro poznamo med sabo,“ je dejal Žiga in dodal: „Ob družini mi šport pomeni največ v življenju. Preko športa imam veliko prijateljev, s katerimi se družim, ko mi seveda dopušča čas. Rad igram tudi računalniške igrice. Zelo veliko hodim po izletih, izredno rad potujem in odkrivam znamenitosti, rad se udeležujem raznih pohodov.“

Priprave na olimpijado so pri hrvaški reprezentanci vzeli z vso resnostjo, igralci so imeli na voljo vso potrebno podporo, zelo podobno, kot jo ima njihova članska rokometna reprezentanca slišečih.

„Bilo je zelo naporno. Gluhih igralcev ne gre podcenjevati, saj jih večina igra po klubih v 1. A-in B-ligi slišečih. Čez celo leto smo imeli zelo veliko skupnih treningov, pa tudi kondicijskih priprav. Zame je bilo še toliko težje, saj sem zraven teh treningov treniral še z Dravo Ptuj, ob tem pa sem bil zaposlen v Avstriji. Za vse sem zelo hvaležen svojim staršem, ki so mi pomagali in stali ob strani, da sem to vse skupaj sploh lahko izvedel,“ pove Žiga.

Preberite več v Štajerskem Tedniku