HZS

Začnimo pri poletju. Kako to, da ste se odločili za selitev v Kazahstan?

Že pred leti sem se želel preizkusiti na Vzhodu in letos se mi je priložnost le ponudila. Z mano je stopil v stik agent in vprašal, če bi igral v ligi VHL. To je bilo to, pogodbo sem hitro podpisal.

Ste o tej ligi, okolju že prej kaj vedeli?

Da, lani sem igral z nekaj hokejisti, ki so v tej ligi že tekmovali, in sem dobil tako dobre kot tudi kakšne slabe informacije. Nekaj sem tako vedel. Vsekakor mi ni žal, da sem prišel v to ligo.

Kakšno in kako naporno je bilo pripravljalno obdobje pred sezono?

Ekipi sem se pridružil šele na koncu junija, medtem ko se je ekipa v Karagandiju pripravljala od 10. junija. Dogovoril sem se, da ne potujem na Vzhod in da se jim pridružim šele, ko se prispeli v Evropo. Del priprav smo namreč opravili v Italiji, Švici in Franciji, tako da sem se jim pridružil, ko so prišli v Italijo. Takoj ko smo se vrnili v Karagandi, smo se odpravili na prvo turnejo gostovanj, tako da prva dva meseca praktično sploh nisem bil v Karagandiju. Na začetku je bilo na pripravah kar 44 igralcev, mnogi so prišli na preizkušnjo. Bil sem vesel, da sem izpustil tistih prvih 20 dni priprav v Karagandiju, da sem lahko še malo ostal doma.

Kakšni so bili prvi vtisi o okolju, tamkajšnjem življenju?

Tu je vse organizirano malo drugače. Na začetku smo prav vsi živeli, kot ji rečemo, v bazi, ki si jo lasti klub. Avtobus nas je pred njo zjutraj pobral, peljal na trening, po treningu na kosilo, potem nazaj v bazo. Vsak večer moramo biti v sobah ob 23. uri, saj prav vse snemajo s kamerami. Je kot neke vrste zapor (smeh).

Še zdaj živite v bazi?

Da, odločil sem se, da bom živel tu. Lahko bi šel v stanovanje, za to so se odločili predvsem tisti, ki imajo družine, otroke, ostali živimo tu. V bazi imaš urejeno prav vse, od hrane, prevozov, res vse. V stanovanju si prepuščen sebi, voziti bi se moral s taksiji, prehrano bi si moral urejati sam. Za to nimam časa, je pa res, da sem v bazi po drugi strani pod neprestanim nadzorom kamer. 

Kako moteče je to?

Niti ni, samo težko je biti povsem sam, težko je, ker neprestano gledaš iste obraze.

Glede na to, kako ste opisali svoj vsakdan, ste si mesto sploh lahko ogledali? Greste lahko na kavo?

Da, lahko grem na kavo (smeh). Mesto sem si ogledal, je dokaj v redu, ima 450 tisoč prebivalcev.

Ste imeli sicer kakšne težave pri prilagajanju?

Če si na spletu pogledaš kakšen posnetek o Rusiji, veš, kaj pričakovati, ker ti ne lažejo (smeh). Predvsem glede cest. Srečo imam, da klub da veliko na kakovost našega bivanja po vsej Rusiji, tako na poti živimo v dobrih hotelih.

Kot pravite imate prehrano urejeno, ste zadovoljni z njo?

Je v redu, a neverjetno je, da vsemu, resnično vsemu dodajo svež peteršilj. Od juh do omak, povsod ga najdete. Zelo sem ga že naveličan (smeh).

Kako je s sporazumevanjem? Ste že osvojili ruščino?

Različno se sporazumevamo. Nekateri zelo dobro govorijo angleško, drugi jo nekaj znajo, a je nočejo govoriti. Glede hokeja razumem vse, če potrebujem kaj več, da se moramo dogovoriti kaj bolj resnega, pa imamo v klubu tudi prevajalce. Počasi se bom pač naučil še ruščine (smeh). Ker dobro govorim slovaško, bosansko ter pa seveda slovensko, lažje razumem rusko, ker je vse povezano. Včasih zmešam vse te jezike. Mogoče s tem malo tvegam, ker potem niti enega jezika ne znam res dobro (smeh).

Se vam je, odkar živite in igrate v Kazahstanu in Rusiji, pripetilo kaj zanimivega?

Takih stvari je bilo precej, moral bi si jih sproti zapisovati, ker se je dogajalo marsikaj zanimivega, predvsem smešnega. Presenetilo me je, da Rusi nikoli niso živčni, vedno pravijo, pa saj bo (smeh). Ko smo bili na pripravah, nisem mogel verjeti, da se to dogaja, a to je zanje normalno in to so mi v klubu tudi pojasnili. Ne obremenjuj se z ničimer, tu si, da igraš, vse se bo uredilo, so mi dejali.

Ste prvi slovenski hokejist in trenutno tudi edini, ki se dokazuje v ligi VHL. Kako v tem tekmovanju gledajo na Slovence?

V ekipi je precej tujcev, imamo Kanadčane, Slovake, največ je Rusov, in na nas ne gledajo kot na tujce, ampak smo pač člani ekipe. Ker smo se uvrstili na olimpijske igre, so zelo zadovoljni, da imajo v moštvu olimpijca. Sem edini in so na to zelo ponosni.

Imate zaradi tega kakšne ugodnosti?

Za zdaj še ne (smeh). V slačilnici sicer malo že padajo stave o naši prvi tekmi z Rusi, vsi bodo stavili proti nam (smeh).

Sary-Arka in vaš mestni rival Kazzinc-Torpedo sta edini moštvi v ligi, ki ne prihajata iz Rusije. Ali ste na kakršnikoli ravni občutili to?

Ne, nisem. Sary-Arka je lani prvič igrala v tej ligi in se takoj prebila v finale, kjer pa je izgubila. Zaradi tega uspeha nanjo mogoče gledajo drugače, vseeno je v ekipi tolikšno število Rusov, od številnih igralcev do celega strokovnega štaba, da na nas ne gledajo kot na Kazahstance.

Predsednik je norel

Kako kakovostna je sicer liga VHL? Igrali ste v ligi EBEL, nekaj v Italiji, na Danskem, več časa v slovaški ekstraligi. Je liga VHL boljša?

Da, seveda. Mislil sem, da ne bo tako zelo boljša, a sem se hitro prepričal, da je kakovostna, predvsem je veliko bolj naporna, saj v njej igra 26 ekip. Vse je tudi urejeno, kar zadeva organizacijo tako lige kot klubov.

V kakšnem smislu bolj naporna? Zaradi potovanj?

Da, predvsem zaradi potovanj ter pritiska. Igramo po sistemu tri tekme doma, tri v gosteh, vemo, kako velika je Rusija, razdalje niso majhne. Leti niso nikoli kratki, včasih letimo pet ur, potem se še dodatno deset ur peljemo z avtobusom. Ko se vrnemo domov, smo povsem izčrpani.

Omenili ste pritisk. Vaša ekipa je zelo slabo startala v sezono, domnevam, da se je s tem ta še povečal?

Glede na to, da je bila lani v vrhu lige in da so letos spet v ekipo, ki so jo skoraj v celoti igralsko sestavili na novo, vložili ogromno denarja, ga je bilo precej. Na 11 prijateljskih tekmah se je recimo pomerila s slabšimi tekmeci, zmagovala je kot po tekočem traku, in zato so menili, da bo na isti način startala tudi v sezono. Že na prvih šestih tekmah v gosteh se ji je zalomilo, pritiski so bili takoj veliki, dogajale so se raznorazne stvari.

Kot so?

Predsednik je norel. On je tisti, ki skrbi za denar, zato se je moralo zmagovati, pri njih drugo kot zmaga sploh ne pride v poštev.

Lani je bila Sary-Arka finalist, domnevamo, da cilj v tej sezoni ni nič kaj drugačen?

Pred sezono so nam dejali, da je naš proračun eden od največjih v ligi, mislim, da smo v tem med prvimi tremi klubi v ligi. Kot rečeno, cilji niso nizki, pričakujejo, da bomo vso sezono v vrhu lige, med prvimi tremi in štirimi ekipami na lestvici. Cilj je finale, tam pa seveda zmaga.

Ste mogoče seznanjeni s proračunom vaše ekipe?

V Rusiji se o tem ne govori (smeh). A kot sem ujel, naj bi znašal med osem in devet milijoni evrov.

Mogoče veste, če klub razmišlja o preboju v ligo KHL?

O tem se nisem pogovarjal, sem pa enkrat prebral, da si želijo v ligo KHL, a je to potihnilo. Imamo tudi novo dvorano, ki ustreza standardom lige KHL, vendar so zdaj osredotočeni na ligo VHL.

Pogodbe overijo v KHL-u

Kako je s prebojem hokejistov iz lige VHL v ligo KHL? Lahko rečemo, da vam bi iz tega okolja lažje uspelo skočiti na še višjo raven?

Seveda, ta liga spada pod okrilje lige KHL, vse naše pogodbe overi liga KHL, veliko teh ekip je podružničnih. Mislim, da bi bil preboj iz lige VHL veliko lažji kot pa recimo iz kakšne lige v Nemčiji ali iz kakšnih drugi boljših evropskih lig.

Mogoče veste, ali na vaše tekme hodijo ogledniki iz lige KHL?

Ne vem, ker se osredotočam le na svojo igro, nihče še ni prišel do mene. Mislim, da je enako pomembno, da spoznajo, kako se v Rusiji znajdeš na sploh, hkrati pa moraš seveda poznati tudi prave ljudi.

Po statističnih podatkih sodeč veliko igrate, vaša povprečna minutaža znaša skoraj 18 minut na tekmo. Na 19 tekmah ste dosegli tri gole in 12 podaj, kar vas uvršča na tretje mesto med branilci v celotni ligi! Ti podatki so zavidanja vredni, z vlogo v ekipi ste najbrž zelo zadovoljni?

Da, sem. Imamo zelo v redu ekipo, prve tri peterke so povsem enakovredne, nihče ne izstopa, v četrti pa igrajo mlajši hokejisti. Moram reči, da sem zadovoljen s sabo, zdaj smo se statistično popravili tudi kot ekipa, kar je tudi izvrstno.

Čeprav ste novinec v ligi VHL, ste hitro naredili dober vtis, saj so vas po nekaj krogih izbrali za najboljšega branilca tedna v vsej ligi. Koliko vam pomeni to priznanje?

Že lani, ko sem na Slovaškem dobil priznanje za najboljšega branilca meseca, sem se zelo dobro počutil, to v Rusiji mi je pomenilo še več. Bilo je na začetku sezone, nihče me ni poznal, in da so me izbrali med tolikimi branilci, sem bil zelo vesel. Po drugi strani to tudi pomaga, da te opazijo, spoznajo drugi, da vedo, kdo si, kaj si.

S tem na ta »ruski zemljevid« postavljate tudi Slovenijo?

Seveda, je pa tu precej igralcev, ki so v preteklosti igrali v Sloveniji, jo poznajo. Tu sta dva trenerja, ki sta igrala pri nas. Eden je trener vratarjev Boris Tortunov, ki je pred nekaj leti branil za Jesenice, drugi pa Sergej Kulev, ki je v devetdesetih letih nosil dres Celja. Vedo, da se v Sloveniji igra hokej.

Ta teden ste se vrnili v Slovenijo. Ste se veselili povratka domov in reprezentančnega zbora?

Mislim, da si še nikoli v vseh letih nisem tako zelo želel zaigrati za reprezentanco kot tokrat. Ti trije meseci so bili zelo dolgi, naporni, v vsem tem času smo imeli prost samo en dan. Zelo sem si želel zamenjati okolje, še posebej ker smo tu kot ekipa neprestano skupaj, vsak dan na kosilu, na večerji, na avtobusu, v dvorani. Naveličaš se drug drugega. Tujci, ki so zdaj ostali tam, so bili malo ljubosumni, da odhajam domov.