Mediaspeed

S krilnim centrom smo se na kavi oziroma čaju dobili manj kot 12 ur po sredini zmagi zmajev nad Ulmom, in čeprav je bila zanj noč zelo kratka (pravi, da po vsaki tekmi težko zaspi), je dobre volje več kot eno uro s svojo princesko v naročju nizal različne anekdote iz svojega življenja.

Da je Dragiša zelo zgovoren, spremljevalcem košarke ni neznano. Čeprav pravi, da mnogo ljudi zaradi njegovega videza meni, da je zastrašujoč, je 35-letni košarkar resnično prijazna, dobrovoljna, topla in nadvse zabavna oseba, s katero smo se nemalokrat pošteno nasmejali.

Dragiša je odraščal v Kranju, natančneje v naselju Planina, in ko smo se z njim ozrli v njegovo otroštvo in odraščanje, je dejal, da boljše ne bi moglo biti. Odraščal je v ogromni družbi sovrstnikov, samo v njegovem bloku je živelo 20 otrok. »Vsi smo bili približno isto stari, rojeni smo bili v razmaku petih let, jaz sem bil najstarejši. V otroštvu smo res uživali. Igrali smo nogomet, košarko, ragbi, na televiziji smo videli bejzbol in se ga naučili. Gradili smo bunkerje, se skrivali, igrali smo se ravbarje in žandarje. Zdaj takega brezskrbnega otroštva ni mogoče imeti,« je uvodoma dejal naš sogovornik.

Priznal je, da so s prijatelji ušpičili kar nekaj stvari, ki jih še dandanes ni zaupal staršem. »Čeprav se nismo smeli oddaljiti od bloka, smo hodili čez cesto in v gozd. Če bi takrat za to izvedeli straši … Kopali smo se v Kokri, kjer je bilo zelo nevarno, česar se šele zdaj zavedam. Svojih otrok nikoli ne bi pustil tja. Mi pa smo v reko skakali s skal. Nihče ni razmišljal o posledicah,« se je držal za glavo. Pojasnil je, da je bil vedno on tisti, na katerega so se obračali vsi starši njegovih prijateljev iz naselja: »Kadarkoli je bilo kaj, je bilo vedno: 'Dragiša pazi, kam greste, pa pazi na mojega najmlajšega,' in podobno. Tako sem nekako skrbel za vse, vsi pa so se tudi zgledovali po meni.«

Dragiša ni odraščal le v družbi prijateljev, temveč tudi s tri leta mlajšim bratom Sinišo. Rivalstvo med njima ni nikoli obstajalo, za kar je poskrbel oče, kot pravi Dragiša, pravi patriarh. »Še danes mislim, da bi me, če bi kakšno ušpičil, brez težav nalomil. Čeprav ima več kot 60 let. Če bi zdaj slišal njegov povzdignjen glas, bi za sekundo otrpnil,« je v smehu kar malce začuden sam nad sabo pripovedoval dvometraš: »Oče mi je vcepil, da moram kot starejši brat poskrbeti za mlajšega. Siniša ni nikoli nič naredil na svojo roko. Še danes, preden se spravi kaj delati, pokliče tako mene kot očeta in naju vpraša za mnenje.«

 

Mediaspeed

 

V 80 dneh okoli sveta

Ko smo ga povprašali, ali je bil kot otrok zelo živahen, je dejal, da je bil poln energije, a tudi dovolj umirjen. In zelo zelo rad je bral. »Na poti domov iz šole, ki je bila na drugem koncu Kranja, sem se vedno ustavil v knjižnici in tam preživel dve, tri ure na dan in čakal, da starša prideta iz službe. Vseskozi sem brskal, kaj sem že prebral, kaj še moram vzeti v roke,« je pripovedoval Drobnjak, ki mu je žal, ker mu zdaj za to primanjkuje časa, saj listanje po knjigah neverjetno pogreša.

Dolgo časa je bila njegova najljubša knjiga Pika Nogavička, ki jo je prebral vsaj petkrat. Ko je bil malo starejši, pa se je srečal z Julesom Vernom: »V 80 dneh okoli sveta sem prebral več kot desetkrat. To je še danes ena mojih najljubših knjig.«

Tako kot dobre knjige pa obožuje tudi dobre filme. Tiste, ki so mu najbolj pri srcu, pogleda tudi po desetkrat: »Na koncu znam na pamet vse dialoge,« se je zasmejal Drole, ki nima najljubšega filma, pravi namreč, da bi z izpostavljanjem enega marsikateremu naredil krivico. Visoko na seznam najbolj priljubljenih je sicer uvrstil filme, kot so Kdo tam poje, Maratonci tečejo častni krog, vse Botre, obožuje znanstveno fantastiko in drame: »Tudi take, ob katerih se mi v grlu naredi kepa, ki te stisnejo pri srcu, rad pogledam.« V njegovem srcu ima posebno mesto tudi športni film Za vsako ceno: »Al Pacino kot trener in njegov motivacijski nagovor pred tekmo … Ne pretiravam, če rečem, da sem ga gledal dvajsetkrat.«

V nadaljevanju je poudaril, da čeprav ima rad vse žanre, posebej ceni znanstveno fantastiko. »Ko sem izvedel, da bodo posneli trilogijo Gospodar prstanov, sem bil vzhičen, komaj sem čakal na to. Knjiga je neverjetna. Samo čudno se mi je že takrat zdelo, zakaj niso najprej posneli Hobita. No, zdaj sem srečen, ker so se lotili tudi te knjige,« se je zasmejal: »Lani sem šel dvakrat v kino sam gledat Hobita. Vedno sem govoril, da moraš biti, če greš sam v kino, malo čuden. No, očitno sem čuden,« je še v gromkem smehu dodal.

Več kot le o športu in avtomobilih

Vse razrede osnovne šole je Dragiča končal s prav dobrim uspehom, s čimer je bil zadovoljen, še posebej ker je to zadovoljilo njegovega strogega očeta, ki je zahteval, da sta z bratom pridna učenca, točno je vedel, česa vsega sta s Sinišo sposobna. »Nikoli nisva bila lena, od naju ni zahteval popolnosti, le da dava vse od sebe,« je pojasnil temnolasec, čigar obraz že leta krasijo očala z močnimi okvirji.

Ker je v srednji šoli košarka postajala vedno večji del njegovega življenja, v drugem letniku je začel trenirati s člansko ekipo Triglava, je šolo počasi začel zapostavljati, a vseeno je srednjo ekonomsko šolo končal. »Oče mi je rekel, da ne mara polovičarstva. Dejal mi je, da naj igram košarko, a tudi končam šolo. Dal mi je pogoj, da če bom igral košarko, potem jo bom igral resno. Zaradi druženja s prijatelji in podobnega nisem smel spuščati treningov,« se očetovih besed še danes spominja kapetan Uniona Olimpije. Oče mu je v glavo vcepil disciplino, Dragiša pa pravi, da ima tudi sicer tak značaj, da naredi tisto, kar reče, da bo.

V srednji šoli mu je v razredu ob štirih sošolcih družbo delalo kar 27 sošolk. »Super razred smo bili. Še posebej puncam sem še danes hvaležen za vso pomoč. Ker sem veliko manjkal, so vedno poskrbele, da sem imel fotokopije vseh zapiskov,« se je spomnil Drole, ki ve, kako zelo pomembna je izobrazba. »Da ti neko splošno znanje, da si sposoben normalno komunicirati. Da znaš skupaj sestaviti več kot štiri stavke, da se lahko pogovarjaš tudi o čem drugem kot le o športu in avtomobilih,« je nadaljeval naš sogovornik, ki je, še preden smo dokončali vprašanje, kateri je bil njegov najljubši predmet, izstrelil kot iz topa: »Zgodovina. Obožujem jo. Če ne bi bil športnik, bi bil gotovo zgodovinar. Ta me zelo zanima. Čez leta sem spoznal, da moraš, če želiš imeti pravo sliko o določeni stvari, proučiti več virov. Vemo, da je tako, da zgodovino pišejo zmagovalci. No, dobro je poznati tudi stran tistega, ki ni zmagal. Tako si ustvariš pravo sliko, kako je bilo,« je svoj pogled na to temo razkril Dragiša, ki pravi, da bi se zaradi popularnosti po srednji šoli najbrž odločil za študij ekonomije ali prava: »Če bi poslušal sebe, če bi upošteval svojo strast, pa bi se vsekakor odločil za zgodovino.«

Drole, ali se lahko malo umiriš

Če je bil dober v športu in pri družboslovnih predmetih, pa so bili njegova ahilova peta tehnični predmeti. »Kar zadeva likovni in tehnični pouk, sem bil pravi antitalent. To sta bila edina predmeta, pri katerih sem se malo 'švercal'. Sošolci so mi pomagali ravno toliko, da je bil izdelek približno v redu, vse, kar sem storil sam, je bilo porazno. Vedno sem porabil največ časa, vedno so me čakali in na koncu je bil moj izdelek navkljub temu najbolj grozen,« je v smehu priznal.

Da bo košarka postala nekaj, okoli česar se bo vrtelo njegovo življenje, je dojel, ko je bil star 17 let. Takrat ga je Andrej Urleb uvrstil na širši seznam mlade reprezentance. »Vedno pravim, da je zaradi njega v mojem življenju prišlo do prelomnice. Na pripravah me je na sestanku na štiri oči kot prvi v življenju vprašal, kaj sploh hočem narediti v košarki,« je ta pomemben trenutek opisal Dragiča, ki je dejal, da se nikoli prej tega ni vprašal sam. Prej o prihodnosti preprosto ni razmišljal. »Nisem bil neki ogromen potencial, da bi lahko zaigral v ligi NBA, a spoznal sem, da v meni nekaj vidijo. Urleb mi je dejal, da lahko veliko dosežem, a da bom moral trenirati dvakrat več kot ostali.« In takrat se je v njem nekaj premaknilo, od takrat dalje je bil ožigosan. »Vsi me poznajo po borbenosti, nepopustljivosti, vedo, da na vsakem treningu delam na vso moč. Soigralci so mi vedno govoril, Drole, ali se lahko malo umiriš, ker smo mi videti slabo in nas trener ošteva, ker vidi, da ti lahko,« se je zasmejal besedam soigralcev: »Andrej Urleb me je pripeljal tudi do meje. Trdo sem delal. Velikokrat sem se želel samo zapreti v hotelsko sobo in jokati zaradi fizične in psihične bolečine.« Urleb je sicer v košarkarskem svetu znan po svojih ubijalskih treningih.

Še vedno zaljubljen do ušes

Z Drobnjakom smo se veliko pogovarjali tudi o njegovi družini. Pravi, da je bil zanj najlepši dan njegovega življenja tisti, ko je spoznal ženo. V fitnesu mu je Suzano predstavil skupni prijatelj. »To pa je zgodba zase,« je z velikim nasmeškom dejal, ko smo se dotaknili romantičnega poglavja. Preden je spoznal svojo ljubezen, je bil pet let v resni vezi, a je spoznal, da to ni to, in hotel biti samski. Pravi, da je videl, da še ni dovolj zrel in pripravljen na zvezo, in odločil se je uživati samsko življenje. »Dogajalo se mi je sto na uro,« je dejal. Vendar je bilo tako le deset mesecev: »Da, ko najmanj pričakuješ, takrat pa te zadane kot nič drugega.«

Zaradi nesrečnih izkušenj in bolečine si je rekel, da se nikoli več ne bo zaljubil, in kot pravi, se je dolgo časa držal tega pravila. »Ko sem spoznal ženo, pa nisem vedel zase.« Pojasnil je, da je tudi Suzana ravno takrat končala daljše razmerje, oba sta bila z veseljem samska in najprej nista hotela imeti nobenih obveznosti, nista se želela vezati, ampak ... »Bolj, kot sva to govorila, bolj sva se trudila, da bi se čim več videla. Potem sva si le nalila čistega vina, rekel sem, da si laževa, če misliva, da nama ni za resno zvezo. Zdaj sva skupaj osem let in mogoče se sliši osladno, a še vedno sem zaljubljen v svojo ženo. Vsi pravijo, da zaljubljenost enkrat mine, no, mene še ni,« je z iskricami v očeh priznal Drobnjak, ki je pokimal, ko smo ga vprašali, ali je romantična duša: »Rad presenetim ženo. Poskušam biti čim bolj izviren, a težko si je pri treh otrocih vzeti čas samo za naju.«

Slabega pol leta zatem, ko sta se spoznala, sta že izvedela, da bosta postala starša. Takrat je le še dokončno dobil potrdilo, da je našel svojo izbranko. »Prvič v življenju me ni grabila panika in vedel sem, da je to to.«

Tu imata vajino punčko

Zakonca Drobnjak sta že nekaj let ponosna starša sedemletnega Dimitrija, štiriletnega Aleksandra in še ne dve leti stare deklice Georgine. Dragiša se najbolj spominja poroda prvega sina, pravi, da je to nekaj najlepšega. »Vsakemu moškemu priporočam, da to doživi. Takrat še bolj začneš ceniti ženske,« je zatrdil in opisal zanimivo anekdoto. Ko je Suzana prvič zanosila, sta pričakovala deklico, to je pokazal tudi ultrazvok. Vsem sta povedala, da bodo pri Drobnjakovih dobili punčko, tudi sobo sta okrasila v rožnate barve. »Potem pa se je rodil Dimitrije. Oba sva bila povsem šokirana. Babica ga je dvignila in dejala, no, tu imata vajino punčko,« je v smehu presenečenje opisal Dragiša. Ime za prvorojenca je izbrala Suzana. Pred leti je imela hudo prometno nesrečo, za katero še danes ne ve, kako jo je preživela brez praske. Ko je pogledala, kdaj jo je imela, je pravoslavni koledar pokazal na dan svetega Dimitrija, hkrati pa to ime opevata dve lepi srbski pesmi. Ime za drugega sina je izbral naš sogovornik, ki pravi, da bi moral on biti Aleksandar. »A moja mami je le kratek čas pred mojim rojstvom sanjala o starejšem bratu mojega očeta, Dragiši, in takrat sta se odločila, da bom Dragiša. Ko sta mi to povedala, sem rekel, da bo moj sin Aleksandar,« je pojasnil naš sogovornik, ki pravi, da si njegova žena želi kar pet otrok, a bržčas tako številne družine pri Drobnjakovih ne bodo imeli.

Ves prosti čas sicer izkoristi za igro z otroki. Zaradi svojega poklica je tudi veliko odsoten in pravi, da jih, ko svojih treh angelov ne vidi, na vso moč pogreša. »Suzana me včasih kar malo postrani gleda, saj ko sem z njimi, postanem eden od njih. Dostikrat mi očita, da bi moral biti bolj oče kot pa njihov prijatelj. Ko je ona stroga, potem bežijo k meni in se skrivajo. A ne morem si pomagati. Ko imam možnost, naredim vse, kar od mene zahtevajo,« je svojo šibkost opisal velik ljubitelj morja, čigar skrita želja je, da bi se nekega dne, ko bodo otroci že odrasli, z ženo preselil na Obalo.

Prav tako si želi videti še veliko sveta: »Zaradi košarke sem že veliko videl, to zelo cenim, a hočem videti še več.« Pravi, da ne razume izjav, da so športniki naveličani potovanj in podobnega. Sam ni naveličan prav ničesar.

Po karieri bi rad ostal v košarki. Trenerji so mu že dejali, da ima trenersko žilico v sebi, da zna delati z ljudmi, da je človek, ki ga igralci upoštevajo, in da bi bilo škoda, če se po karieri za to ne bi odločil. »A težko se bom odločil za to, ker vem, kako težko je to delo in kako tudi družina trpi. Kot trener nikoli ne 'odklopiš'. Že zdaj je težko, ker nisem toliko z družino, in vem, da bi se treniranju povsem predal in bi zaradi tega vsi trpeli.«

Vseeno se še vedno spogleduje s trenerskim delom, a bolj z delom kondicijskega trenerja ali mogoče trenerja specialista za določen igralni položaj, kar pa v Evropi ni navada. Še posebej zdaj, ko se varčuje na vseh koncih in krajih.