Agencija Primož Kozmus, arhiv DL

##IMAGE-3435821##

»Smo na polovici ciklusa. Pred nami je še šest tednov trdega treninga. Delamo dobro. Napredek je viden predvsem v utežarni, kjer tedensko povečujem bremena. Tudi na metališču se daljave počasi povečujejo. Manjka mi sproščenosti, kar je posledica utrujenih mišic,« je v spletnem dnevniku za Dnevnik iz San Diega zapisal olimpijec Primož Kozmus.

Med drugim v svojem zapisu razmišlja o uporabi znanosti v praksi oz. na športnih treningih, saj se ti med atleti zelo razlikujejo, razdalje oz. rezultati pa kažejo na minimalne razlike.

»Neverjetno, koliko različnih pristopov uporabljamo atleti za isti cilj. Na koncu pa je razlika le nekaj centimetrov. To me pripelje do razmišljanja, ali smo si vsi atleti toliko podobni in da po različnih poteh pridemo do približno enakega rezultata ali pa obstaja luknja v razmišljanju, ki nas omejuje, da bi presegli meje, ki smo si jih sami postavili. Dejstvo je, da atleti za zmago na olimpijskih igrah opravimo izredno veliko dela pod ekstremnimi napori. Z zmago na veliki tekmi dobi atlet osebno zadoščenje. Izpolnijo se sanje o športnem udejstvovanju. Za še višji cilj je potrebnega še več dela. In tukaj se zalomi,« piše Kozmus in prizna, da bi se kot vrhunski atlet lahko usmeril v predavanja in delil znanje z mladimi, a se za to pot še ni odločil. »Pa vendar je to zame osebnostna stagnacija, kajti centimeter napredka v vrhunskem rezultatu je zame vreden več kot biti prenašalec že obstoječega znanja. Prav je, da se znanje in pogledi na življenje prenašajo naprej, kar bom počel tudi sam v nastajajočem metalskem centru na Senovem, a vendar je zame večje vrednosti en centimeter več. Kajti ta centimeter bo prinesel novo znanje, ki ga bom lahko prenesel naprej v letih, ko za centimeter napredka ne bo več teoretičnih možnosti.«

Celoten dnevnik si lahko preberete na spletnih straneh Dnevnika, kjer o Primoževem treningu piše tudi Primož Četrtič.