I.V.

##IMAGE-3292312##

Matjaž Smodiš je Novomeščan, kapetan slovenske košarkarske reprezentance in moskovskega kluba CSKA, ki ga je v zadnjih štirih letih štirikrat popeljal v finale evrolige in dvakrat do naslova evropskih prvakov. Je eden najboljših košarkarjev v Evropi, cenjen tako med trenerji kot soigralci predvsem kot vodja in izjemen motivator.

Kakšen je občutek, ko človek enkrat stoji na vrhu Evrope?

Fenomenalen, to je težko opisati. Ko se pripravljaš na to, misliš, da se bo, ko boš uspel, svet končal, pa se ne. V tistem trenutku, ko je poplačan ves trud, ki si ga vložil, ne veš, kako bi izrazil vso srečo, največkrat pridejo solze, solze sreče. Srečo najraje deli s svojimi najbližjimi, z družino.

Je, ko se ti to zgodi drugič, tretjič, drugače kot prvič?

Ko sem osvojil naslov evropskega prvaka drugič, tretjič, sem to še bolj cenil kot prvič. Ko je bilo prvič, je bila evforija, a se mi je to zdelo kot nekaj vsakdanjega. Ko se mi je to čez nekaj let zgodilo drugič, sem videl, da je to nekaj res posebnega. Ko sem prvič osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, sem bi le del ekipe, drugič in tretjič pa sem to storil jaz, sem bil eden od dveh ali treh ključnih igralcev. V tem je velika razlika.

Kaj pa, ko o naslovu odloča en sam met, ko dobiš žogo v roke, da odločiš…

V tem je draž igre. Ko imaš žogo v rokah in odločaš – če bo šla žoga skozi obroč, boš prvak Evrope, če ne bo šla, boš pa vse življenje vrtel film nazaj in razmišljal, kaj bi bilo, če bi se tedaj še za en prst dlje stegnil, če bi nasprotnika malo bolj odrinil, kaj bi bilo, če bi v nekem trenutku naredil to in to namesto tistega, kar si. Poraz vedno jemljem kot učno uro, vedno sem več odnesel od poraza kot od zmage. V evforiji ob zmagi pozabiš na detajle in napake, ki si jih naredil, enostavno te odnese, po porazu pa vrtiš film vedno znova in znova nazaj in je to šola za naslednjo tekmo, za naslednje prvenstvo, za naslednji finale. Ob takem porazu se šele zaveš, kako pomembna je vsaka podrobnost.

Zelo pomembno vlogo v vaši karieri je odigral trener Ettore Messina, ki vas je pri 19 letih vzel v Kinder in ste z njim preživeli izjemno uspešno obdobje v CSKA, zdaj pa sta se vajini poti razšli. Vajin odnos je bil nekaj posebnega.

To je ena od stvari, ki se mi je v življenju res poklopila, da sem sodeloval s tako velikim trenerjem in da je tudi njemu uspelo sodelovati z mano. Najin odnos je rasel in se razvijal iz leta v leto, iz uspeha v uspeh. Z vsakim osvojenim naslovom se je gradila najina komunikacija. Dovolj je bilo, da sva se pogledala in nama je bilo vse jasno, vedela sva, kaj je treba narediti, besede sploh niso bile potrebne. Najin odnos se je razvil do maksimuma in čezenj. Zadnja sezona v CSKA je bila najina šesta skupaj, v tem letu je prišlo do zasičenosti, ki je bila velik problem letošnjega CSKA. Njegove besede, njegov način motiviranja, njegov način dela pri nas starejših igralcih, ki smo bili že več let z njim, niso več učinkovali. Postali smo imuni. Ni nas mogel več spodbuditi, pomagale niso niti žalitve, niti ironija, ne trdo delo, ne takšni ali drugačni pritiski. Vse, kar je pomagalo prej, ni imelo več učinka, bilo je enostavno preveč vsega.

Omenili ste žalitve. Kaj vas najbolj spodbudi, najbolj podžge v kritičnih trenutkih?

Najbolj me izživcira oziroma spodbudi, da nekaj popravim, da se še bolj potrudim, ironična pripomba trenerja, ko mi na primer reče: “He, danes se ti pa ne da,” ali pa: “Danes je pa ta boljši od tebe, ne moreš ga ustaviti… saj niti prostega meta ne moreš več zadeti…” Težko je to opisati, včasih ti to pove že en sam pogled. Pomembno je, da dregne v moj ego. To je precej bolj učinkovito kot kakšna žaljivka ali kot hvala. Pohvala veliko pomeni pri nekaterih malenkostih, ne pri zadetem košu ali izpeljani odlični akciji, ampak takrat, ko ti s tem da vedeti, da je opazil neko podrobnost, ki je prispevala, da je nekaj uspelo. Pohvale so bolj pomembne na treningu. Na tekmi pa ti mora stopiti na živec, da potem zver v tebi znori.

Že kot mladenič ste bili znani kot izjemno čustven košarkar in tudi v zrelih letih še vedno zelo intenzivno izražate čustva na igrišču, po drugi strani pa vas soigralci, kamor koli pridete, izjemno cenijo. Je to povezano?

Intenzivno izražanje čustev je obenem izraz oziroma dokaz o pravilnem razmišljanju zmagovalca, ki mu je pomembna in ga zmoti vsaka najmanjša malenkost, in to jasno pokaže tako soigralcem kot nasprotnikom. Zaradi odnosa do podrobnosti me soigralci bolj cenijo, nasprotniki pa se me na nek način bolj bojijo, si v sebi rečejo: tega pusti pri miru, ker ta bo znorel, potem bo sranje, potem se bodo vsi nakurili. Moštva, ki imajo take posameznike, so, kot sem ugotovil z leti, praviloma uspešna. To so motorji moštva, ko se zbudijo, se vsuje kot plaz. Ko se odzovejo, se odzovejo vsi. Zaradi tega smo taki igralci tako cenjeni, tudi če smo ali taktično ali telesno malce slabši, prevlada motivacijski moment, liderstvo, sla po zmagi…

Vso kariero so vam nagajale poškodbe – ves čas hrbet pa gležnji, stopala, zapestje. Kako vam je uspelo iti čez vse to in ohraniti motiv?

Tu se moram zahvaliti Messini, ki mi je v Kinderju vcepil zmožnost samožrtvovanja, njegovo delo pa je v Fortitudu nadaljeval Repeša. V življenju lahko uspeš, če se žrtvuješ, če del sebe žrtvuješ, da nekje drugje uspeš. Pri meni je šlo za žrtvovanje telesa, ki se je izrazilo v poškodbah. Moraš imeti močno voljo, da greš preko meje bolečine, da se ne ustaviš, da kljub bolečini vztrajaš do konca. Saj je na začetku odločala nadarjenost, vendar če ne bi bilo trdne volje, predanosti in pripravljenosti iti do konca, ne bi bil danes to, kar sem. Poškodbe so le davek, ki ga plačujem za to, kar dosegam.

Nekoč ste omenili, da je zelo pomembno vlogo v vaši karieri odigrala družina. Že zelo mladi ste imeli prvega otroka, kmalu za njim še dva.

Pri devetnajstih letih sem moral skrbeti za otroka, za družino. To je velika odgovornost, ne le finančna. To pa obenem tudi veliko pomaga pri odraščanju. Profesionalizem v športu od otroka zahteva, da hitro odraste, hitreje kot bi sicer. Zelo hitro sem občutil krutost sveta menedžerjev in njihovih ukan pa preračunljive politike klubov in spoznal vse umazane stvari, ki se dogajajo v športu. Prepričan sem, da če bi ne imel svojega prvega sina tako mlad, bi se moja zgodba odvijala drugače. Od nekdaj sem imel rad otroke, rad sem se družil z njimi, tudi ko sem bil še mlajši, sem rad popazil na bratranca. Ko sem prijel v roke svojega prvega otroka, mi je bilo jasno, da se je zame svet spremenil, da mora biti drugačen, da moram biti še boljši, da moram narediti še več, da bo imel otrok vse, kar potrebuje. To je bil eden ključnih trenutkov na moji košarkarski poti. Vsak otrok mi je dal še več moči. Vse izhaja iz otroštva, iz v ranem otroštvu razdrtega doma, kjer vse ni šlo, kot bi moralo, iz otroštva brez očeta in materinega boja, da bi nama z bratom zagotovila, kar sva potrebovala.

V šport ste vstopili zgodaj in pokazali precej nadarjenosti za različne športe, tudi za atletiko, kjer ste bili kot pionir slovenski prvak v suvanju krogle. Kdo je imel odločilno vlogo pri tem, da ste se posvetili košarki?

Tudi rokomet sem igral. Na začetku je odločilno vlogo odigral Slavko Seničar, ki me je v roke vzel ob koncu tretjega razreda osnovne šole. Da sem se odločil za košarko, je bil poziv na izbirni trening pionirske košarkarske reprezentance v Domžalah leta 1992. Tedaj so ostali športi odpadli. Poleg tega mi je bilo pri košarki všeč, ker je bilo več ljudi, ker smo bili skupina, ker si bil povezan, ker ti je kdo, ko si imel krizo, pomagal.

Kakšni so vaši spomini na Novo mesto 92?

To so bili eni izmed najlepših trenutkov v moji košarkarski karieri – fenomenalna družba, čudovit klub… Idealno se je poklopil moj razvoj z razvojem kluba, ki se je prebijal iz B-lige v drugo pa v A 2. ligo in naprej v prvo do naslova državnih prvakov. Lepše ne bi moglo biti. Vse je temeljilo na domačih temeljih, na domačih igralcih…

Ves ta čas ste igrali skupaj s svojim najboljšim prijateljem…

Simonom Petrovom. Rasla sva skupaj s klubom in prišla daleč. Ostala sva super prijatelja. Na tisti čas me vežejo najlepši spomini, na igranje s Simonom in z vsemi ostalimi. Zato moje srce ostaja v mestu. Žal mi je, da Krka ne igra več v Marofu, kjer sem igral do odhoda v Italijo. Ima pa športna dvorana Leona Štuklja s svojim imenom tudi velik simbolni pomen.

Preberite še ...

Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Ste sploh kdaj igrali v njej?

Samo enkrat.

Na prijateljski tekmi s Turčijo.

Ja, ampak tega je že dolgo, zdi se mi, da leta 2001. Včeraj (op.: pogovor je nastal dan po tekmi slovenske reprezentance v Novem mestu) bi se to lahko zgodilo še enkrat, a je naneslo, da zaradi bolečin v hrbtu nisem mogel igrati.

Kako deluje zdajšnja reprezentanca? Imate občutek, da bo šlo?

Ta reprezentanca je še v povojih. Tipamo in se šele spoznavamo. Ne vemo, kako kdo drug diha, nekateri so mladi, starejši se nismo videli in skupaj igrali že več let. Ljudje se spremenijo, nekateri se staramo in smo slabši, kot smo bili. Vsi od nas pričakujejo odmeven rezultat, vsi si to želimo. Svoj maksimum bomo, če bomo ostali skupaj, lahko pokazali šele na naslednji akciji – morebiti na svetovnem prvenstvu prihodnje leto ali na evropskem čez dve leti. En mesec in pol je premalo časa, da se moštvo res ujame. Vendar mislim, da smo glede na zasedbo že sedaj sposobni prebiti začarano mejo četrtfinala. V tretje gre rado.

Problem pa je tudi uskladitev igralcev, ki igrajo v ZDA, z “evropejci”.

To je bil vedno problem. Ne igramo skupaj, zato potrebujemo več časa, da stvari avtomatiziramo, da veš, zakaj štirje stojijo tam, kjer so, kam moraš teči, kam bo šla žoga, da ti je jasno, kaj kdo misli.

V košarki za vas praktično ni skrivnosti. Si želite svoje bogato znanje izkoristiti tudi kot trener?

Ne!

Kje se torej vidite v prihodnosti?

Vidim se v Novem mestu. Deloval bi lahko morda tudi na nacionalni ravni, rad bi propagiral šport, košarko in zdravo življenje, rad bi delal z mladimi. Trenerski posel je umazanija, potrebno je ogromno živcev in zahteva veliko napora. V roke dobiš 12 do 15 “idiotov” in jih moraš spraviti skupaj, pripraviti jih moraš, da se razumejo in delujejo skupno. Vsak dan jih moraš usmerjati, gladiti, z nekom moraš delati v rokavicah, z drugim moraš biti grob. Ko sem opazoval velike trenerje, kot sta na primer Messina in Repeša, sem videl, kako naporno je njihovo delo, kako utrujajoče, kako jih vse skupaj uničuje. Po vseh telesnih naporih, ki sem jih prestal v karieri, ne čutim potrebe, da bi se ukvarjal še s trenerstvom. Raje bom učil otroke… in kdaj kaj narisal, tako kot počne brat.