profimedia

Monika Seleš je prve simptome miastenije gravis – avtoimunske nevromišične bolezni – opazila med igranjem tenisa, ko je z loparjem zamahnila tako, kot je to počela neštetokrat prej v karieri, ki ji je prinesla devet naslovov za Grand Slam in mesto v Mednarodni teniški hiši slavnih.

Preberite tudi:

Mattia Debertolis

Devetindvajsetletni italijanski športnik umrl na svetovnih igrah na Kitajskem

Videla dve žogici 

»Igrala sem z otroki ali družinskimi člani in zgrešila žogico. Rekla sem si: ‘Vidim dve žogici.’ To so simptomi, ki jih ne moreš prezreti,« je povedala Selešova v intervjuju za Associated Press. »Takrat se je začela ta pot. Potrebovala sem precej časa, da sem vse sprejela in o tem spregovorila na glas, ker je težko. Močno vpliva na moje vsakodnevno življenje.«

51-letna Selešova, ki je prvi veliki turnir osvojila pri 16 letih na Roland Garrosu 1990 in zadnjo tekmo odigrala leta 2003, je povedala, da so ji diagnozo postavili pred tremi leti. O tem prvič javno govori pred začetkom OP ZDA 24. avgusta, da bi povečala ozaveščenost o bolezni MG.

Kronična nevromišična bolezen

Ameriški Nacionalni inštitut za nevrološke motnje in možgansko kap jo opisuje kot »kronično nevromišično bolezen, ki povzroča oslabelost prostovoljnih mišic« in najpogosteje prizadene mlajše ženske (mlajše od 40 let) ter starejše moške (starejše od 60 let), lahko pa se pojavi v katerikoli starosti, tudi v otroštvu.

Selešova pred obiskom nevrologa o bolezni ni še nikoli slišala. Simptomi, kot sta dvojni vid in šibkost v rokah – »tudi sušenje las je postalo zelo težko« – ter v nogah, so jo presenetili. »Ko so mi postavili diagnozo, sem rekla: ‘Kaj?!’« je povedala. S podjetjem argenx, specializiranim za imunologijo, sodeluje v kampanji Go for Greater, s katero želi spodbuditi ljudi k pravočasnemu prepoznavanju simptomov.

Nova normalnost 

Letos mineva 30 let od njenega odmevnega povratka na OP ZDA 1995, kjer je po več kot dveh letih odsotnosti zaradi napada z nožem v Hamburgu prišla vse do finala. »Način, kako so me v New Yorku sprejeli po tem napadu, ne bom nikoli pozabila. To so trenutki, ki ostanejo s tabo,« pravi.

Danes se uči živeti z »novo normalnostjo« in svoje zdravje opisuje kot še en življenjski izziv, ki zahteva prilagoditev. »V teniških izrazih bi rekla, da sem morala narediti ‘hard reset’ že večkrat. Prvič pri 13 letih, ko sem prišla iz Jugoslavije v ZDA, brez znanja jezika in stran od družine. Potem postal uspešna igralka – tudi to je reset, saj slava, denar in pozornost spremenijo vse, kar je težko pri 16 letih. Potem moj napad – še en velik reset. In zdaj diagnoza miastenije gravis – še en reset. Otrokom, ki jih mentoriram, vedno rečem: ‘Žogica se odbija, ti pa se moraš prilagoditi.’ In to počnem tudi sama zdaj.«