Naslovna skladba albuma Push the Sky Away (2013) pravi, da tudi če misliš, da si dosegel že vse in ne potrebuješ ničesar več, moraš še naprej riniti dlje. Pri svojih 59 letih se tega pravila drži bolj kot kadarkoli prej.

Če se je ob prelomu stoletja zdelo, da se je avstralski umetnik po ozdravitvi odvisnosti od heroina našel v klavirskih baladah, se je kmalu izmuznil definicijam in oprijemljivosti in spet začel tlakovati nove glasbene smeri. Tokrat je stopil še globlje v sintetizirane zvočne vode, ki jih je raziskoval že na prej omenjenem albumu, kar gre pripisati vedno tesnejšemu sodelovanju z Warrenom Ellisom, s katerim je »najbrž kosil večkrat kot s svojo ženo«. Ellis, nekoč predvsem violinist, zdaj pa multiinštrumentalist, je že več kot dvajset let Cavov redni sodelavec, v zadnjem desetletju tudi pri komponiranju filmske glasbe. Po odhodu obeh najmarkantnejših članov iz zasedbe, Blixa Bargelda (2003) in Micka Harveya (2009), v The Bad Seeds, kot v že ugaslem projektu Grinderman, Warren postaja vedno pomembnejši faktor tako v zvokovnem kot v kompozicijskem smislu.

GROZLJIVA UMIRJENOST

Novi album Skeleton Tree (2016) je podobno avantgarden kot oba albuma Grinderman (Grinderman, 2007, in Grinderman 2, 2010), le na obraten način – namesto ustaljenih postpunkovskih interpretativnih prijemov ter cenenih noisovskih distorzij imamo opraviti s še grozljivejšo umirjenostjo glasbe in naracije, podloženo s plastmi zvočnih efektov, loopov in godalnih aranžmajev. Na neki način material spominja na bolj konvencionalno strukturirano uspešno ploščo Murder Ballads, a če je bila temačnost takrat plod grotesknih pesnikovih fantazij, je po lanski izgubi 15-letnega sina Arthurja postala oprijemljiva in resnična.

Več pa v novi številki revije Vklop!