Smrt bobnarja in konec legendarne skupine
Petindvajsetega septembra mineva 46 let od smrti legendarnega bobnarja, ki je bil ob svojih legendarnih prijateljih srce in duša skupine Led Zeppelin.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bili so eno, in ko je on umrl, je prišel konec tudi zanje.
Skupini Led Zeppelin je dal silovit, nezamenljiv ritem, po katerem jo prepoznamo že po nekaj udarcih. Toda za bobnarskim velikanom z vzdevkom Bonzo se je skrival precej bolj zapleten človek: predan družini, pred nastopi vse bolj negotov in v pijanosti tudi nasilen. John Bonham je umrl pri komaj 32 letih. Z njim se je končala tudi skupina, ki si brez njega ni znala predstavljati prihodnosti.
Jason Bonham se je začetka svoje bobnarske poti spominjal po majhnem stolčku. Za božič je dobil bobne, a je bil še premajhen, da bi jih udobno dosegel. Oče je zato vzel stol iz njegove sobe in mu odžagal noge. Težavo je rešil po svoje: z orodjem in brez odvečnih besed. Preden je postal slaven, je pač delal z rokami. Za milijone poslušalcev je bil John Bonham bobnar Led Zeppelin, za sina pa predvsem oče, ki je znal poskrbeti, da je lahko sedel za svoje prve bobne.
Takšne družinske drobce je v zgodbi o Bonzu pogosto preglasil hrup. Ostale so pripovedi o divjih turnejah, razdejanih hotelskih sobah in usodnem pitju. Vendar niti podoba ljubečega očeta niti sloves nasilnega pijanca sama zase ne pove dovolj. Bonham je bil oboje, njegovo življenje pa je postajalo vse bolj razpeto med domom, kamor se je rad vračal, in odri, na katerih so od njega pričakovali, da bo vsak večer presegel samega sebe.
Preden je glasba preživljala družino
Rodil se je 31. maja 1948 v Redditchu v angleški grofiji Worcestershire. Oče Jack je imel gradbeno podjetje, mati Joan pa je zgodaj opazila sinovo navdušenje nad ritmom. Najprej je udarjal po posodah in pločevinkah, pozneje je dobil pravi boben in nazadnje še komplet bobnov. Zgledoval se je tudi po jazzovskih bobnarjih, ki so tehnično spretnost povezovali z izrazitim občutkom za nastop. Glasbenik, ki je pozneje obveljal za poosebljenje silovitega rockovskega bobnanja, se torej ni učil zgolj tega, kako udariti čim močneje.
Od bobnov sprva ni mogel živeti. V radijskem pogovoru leta 1972 je pripovedoval, kako je večkrat poskušal postati poklicni glasbenik, a se je moral ob pomanjkanju nastopov vrniti na delo. Delal je tudi pri očetu. Pred zasebnimi letali, dragimi avtomobili in velikimi hišami so bila leta, ko je moral dobro premisliti, od kod bo prišel naslednji zaslužek.
Zlasti zato, ker je zelo mlad postal mož in oče. S Pat Phillips sta se poročila februarja 1966, ko je bil star 17 let, julija pa se jima je rodil Jason. Leta 1975 je družino dopolnila hči Zoë. Pat ga je poznala še iz časov, ko priimek Bonham ni odpiral vrat in prihodnost ni obetala ničesar zanesljivega.
Tudi z Robertom Plantom sta se spoprijateljila pred slavo. Igrala sta v lokalnih zasedbah, med drugim v skupini Band of Joy, zato je pevec dobro vedel, koga želi ob sebi, ko je Jimmy Page sestavljal novo skupino. Toda Bonham je tedaj spremljal ameriškega pevca Tima Rosa in imel razmeroma zanesljivo delo. Basist John Paul Jones se je pozneje spominjal, da ga prav zaradi tega ni bilo lahko prepričati. Redni zaslužek je mlademu družinskemu očetu pomenil več kot obljuba, da bi iz nove zasedbe nekoč utegnilo kaj nastati.
Ob prvih srečanjih s Pageem in Jonesom je bil zadržan. V pogovoru iz leta 1972 se je opisal kot sramežljivega mladeniča, ki je raje poslušal in opazoval, kot veliko govoril. To je bila precej drugačna podoba od poznejšega Bonza, čigar prihod naj bi občutil ves prostor. Vstop v Led Zeppelin je bil zanj predvsem velik korak iz domačega, znanega okolja.
Več kot moč
Kako pomemben je bil za zvok skupine, je slišati že v skladbi Good Times Bad Times. Hitri udarci velikega bobna osupnejo, toda njegova posebnost ni bila samo hitrost, še manj gola sila. Imel je izjemen občutek za ritem, za drobne zamike in poudarke, zaradi katerih je glasba kljub svoji teži ostajala prožna.
Jones je poudarjal, da ju je povezovala ljubezen do soula in da se je na glasbo Led Zeppelin dalo plesati. Z Bonhamom sta ustvarjala trdno, a živahno ritmično osnovo, ki je Pageu in Plantu omogočala svobodo. Kitara in glas sta lahko uhajala v nepredvidljive smeri, ker so bas in bobni skladbo zanesljivo držali skupaj.
Pri skladbi When the Levee Breaks je k znamenitemu zvoku prispevala celo stavba. Bobne so postavili v visoko vhodno vežo podeželske hiše Headley Grange, snemalni inženir Andy Johns pa je z oddaljenima mikrofonoma zajel tudi odmevanje prostora. Zvok so nato dodatno obdelali s kompresijo in napravo za odmev. Nastal je mogočen, globok ritem, v katerem so se združili Bonhamov način igranja, dobro uglašeni bobni in domiselnost snemalne ekipe. Njegova moč je dobila prostor, v katerem je lahko zares zazvenela.
Doma je bil oče
Uspeh mu je omogočil, da si je privoščil avtomobile, ki jih je nekoč lahko le občudoval. Sin Jason se spominja jensenov, ferrarija in očetovega navdušenja nad vsakim novim vozilom. Toda v družinskem spominu ta zbirka ni ostala zgolj znamenje bogastva. Avtomobili so bili tako tesno povezani z Johnom, da jih je Pat po njegovi smrti težko gledala. Sin je pozneje pojasnil, da jih je prav zato prodala.
Bonham je podpiral tudi Jasonovo navdušenje nad motokrosom in ga vozil na dirke. Čeprav mu je približal bobne, je sodeloval tudi pri sinovih drugih zanimanjih. Družinsko življenje mu je veliko pomenilo; Jones ga je opisoval kot človeka, močno navezanega na dom.
Na turnejah je domače pogrešal, vendar domotožje ne pojasni vseh njegovih težav. Leta 1975 je glasbenemu novinarju Chrisu Welchu povedal, da ga pred nastopi muči vse hujša trema. Bal se je, da ne bo dobro igral. Najtežje je bilo čakanje; ko je sedel za bobne in je skupina začela igrati, je bilo lažje.
Ob njem pa je bilo vse manj okoliščin, ki bi ga ustavile. Denarja ni manjkalo, alkohol je bil vedno pri roki, ljudje v spremstvu pa njegovim izpadom niso nujno postavljali meja. Menedžer Peter Grant je pozneje priznal, da mu je pri razbijanju hotelov tudi pomagal. Takšno vedenje je hitro postalo del slovesa skupine, pripoved, ki je ob vsakem ponavljanju dobila še kakšno podrobnost. Za tiste, ki so se znašli na drugi strani, je bila izkušnja precej manj zabavna.
Nasilje in zvestoba
Dogodkov v Oaklandu julija 1977 ni mogoče odpraviti kot še eno zgodbo o podivjanih rockerjih. Po koncertu so člani skupine in njenega spremstva napadli zaposlene pri organizatorju Billu Grahamu. Jim Matzorkis je Bonhama obtožil, da ga je brcnil v mednožje; sledil je še napad drugih članov spremstva. Bonhama, Granta, Richarda Cola in Johna Bindona so aretirali. Leta 1978 so prek odvetnikov izjavili, da obtožbam ne ugovarjajo, in prejeli pogojne kazni.
Le nekaj dni pozneje je skupino pretresla povsem drugačna novica. Plantov petletni sin Karac je umrl in ameriško turnejo so prekinili. Bonham in Pat sta bila med tistimi, ki so žalujoči družini stali ob strani. Plant je njuno pomoč pozneje posebej omenjal, prijatelju pa pripisal tudi pomembno vlogo pri svoji vrnitvi h glasbi. Z Bonhamom sta si bila blizu že dolgo pred svetovno slavo, živela pa sta dovolj blizu drug drugega, da njuno prijateljstvo ni bilo omejeno na turneje in snemalne studie.
Prav ta nasprotja otežujejo vsak preprost sklep o njem. Človek, ki je sodeloval pri nasilju, je bil tudi zvest in sočuten prijatelj. Eno drugega ni izničilo, oboje pa je zaznamovalo ljudi okoli njega.
Prihodnost, ki je še obstajala
V zadnjih letih delovanja Led Zeppelin so se preizkušnje kopičile. Plant je leta 1975 preživel hudo prometno nesrečo na Rodosu, dve leti pozneje je izgubil sina. Page se je spopadal s heroinom, Bonham je vse več pil. Pri snemanju albuma In Through the Out Door konec leta 1978 sta več pobude prevzela Plant in Jones.
Kljub temu Bonhamovega zadnjega obdobja ni mogoče opisati zgolj kot počasno ugašanje. V skladbi Fool in the Rain, izdani leta 1979, je njegovo igranje natančno, prožno in polno drobnih poudarkov. Ritem zveni sproščeno, skoraj lahkotno, a prav v njem se pokaže, koliko več je obvladal od udarjanja z vso močjo. Tudi na zadnjem studijskem albumu prvotne četverice je še presenečal.
Po vrnitvi na odre leta 1979 je skupina poleti 1980 odšla na krajšo evropsko turnejo. Nastop v Nürnbergu so morali 27. junija predčasno končati, ker Bonham ni mogel nadaljevati. Poznejše pripovedi so omenjale želodčne težave, prenajedanje in alkohol, zanesljiva razlaga pa je ostala nejasna.
Zadnji koncert prvotne zasedbe je bil 7. julija v Berlinu. Tedaj še niso vedeli, da je zadnji. Jeseni so načrtovali vrnitev v Severno Ameriko, Page pa se je pozneje spominjal tudi pogovorov z Bonhamom o naslednji plošči. Želela sta si znova izrazitejših kitarskih motivov. Pred njima so bile nove skladbe, vaje in koncerti.
Zadnje vaje
Štiriindvajsetega septembra 1980 je Bonhama na vaje za severnoameriško turnejo peljal pomočnik Rex King. Kot je pozneje povedal na obravnavi o okoliščinah smrti, je bobnar okoli poldneva začel piti v lokalu blizu doma. Pil je tudi med vajami in nadaljeval zvečer v Pageevi hiši Old Mill House pri Windsorju.
Ko je zaspal na kavču, sta ga King in Pageev pomočnik odnesla v posteljo. Naslednji dan so ga našli mrtvega. Star je bil 32 let.
Po takratnih poročilih z obravnave naj bi v približno 12 urah popil okoli 40 meric vodke. Šlo je za oceno, sestavljeno na podlagi pričevanj. Ugotovljeni vzrok smrti je bil, da je po obilnem pitju vdihnil izbruhano vsebino in se zadušil. Mrliški oglednik je smrt opredelil kot nezgodo.
Jason je očeta izgubil pri 14 letih, Zoë pri petih. Za glasbenimi sopotniki je ostalo 12 let skupnega življenja, ki ga ni bilo mogoče preprosto nadaljevati z drugim bobnarjem. Page je še mnogo pozneje pripovedoval, kako težko se je bilo lotiti zbirke neizdanih posnetkov Coda, Grant pa je govoril o večletnem obdobju globoke stiske.
Četrtega decembra 1980 so Led Zeppelin sporočili, da ne bodo nadaljevali. V izjavi so poudarili izgubo dragega prijatelja, spoštovanje do njegove družine in soglasno odločitev članov ter menedžerja. S Bonhamovo smrtjo niso izgubili le izjemnega glasbenika. Izginilo je tudi tisto, kar je nastajalo med njimi štirimi in česar nihče drug ni mogel ponoviti.
Ko je Jason leta 2007 na koncertu ob treh preživelih članih sedel za bobne, je bilo očetovo odsotnost mogoče občutiti tudi v tem, kdo je zasedel njegovo mesto. Nekoč je bil deček, za katerega je John skrajšal noge stolčka; zdaj je igral glasbo, ki jo je oče pomagal ustvariti. Za občinstvo se je tisti večer vrnil del zgodovine Led Zeppelin. Za Jasona je bila ta zgodovina od nekdaj tudi družinska.
E-novice · Estrada
