Dan osvoboditve (Liberation Day) je dokumentarec, ki odpira pogled v najbolj hermetično zaprto državo na svetu. Kako je ravno slovenski bend, »verjetno najbolj nerazumljena skupina na svetu«, prva ponesla glasbo Zahoda v »najbolj nerazumljeno državo na svetu« na dan 70. obletnice osvoboditve Severne Koreje izpod nadvlade Japonskega cesarstva? Pogovarjali smo se z vodjo kolektiva, Janijem Novakom.

Začnimo z vprašanjem, ki zanima vsakega popotnika – kakšna je hrana v Severni Koreji?

Severnokorejska. Torej podobna kot južnokorejska, samo sestavljena s slabšimi sestavinami, približno tako, kot so, tako po zadnjih raziskavah, sestavine v hrani na slovenskih policah slabše kakovosti kot na primer v enakih izdelkih v Avstriji. Razen tiste, ki je pridelana na naši zemlji.

Film odpira misel: »Vsaka umetnost je podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije.« Koga je zmanipuliral Laibach z odhodom tja?

Prvenstveno ni šlo za manipulacijo, seveda pa je bilo zabavno in poučno prebirati reakcije v zahodnih medijih, ki ne vedo točno, kako bi se lotili Severne Koreje ali Laibacha.

So surove posnetke ali končno različico cenzurirali?
Ne, nihče iz Koreje ni brskal po surovih posnetkih oziroma po končni različici – skratka, cenzure v tem smislu ni bilo. So pa to poskušali početi nekateri na Zahodu.

Prvih nekaj minut je namenjenih predstavitvi Laibacha in zahodnih pop rock koncertov v kontrastu z množičnimi proslavami totalitarizma. Slike se zlivajo v eno in na koncu delujejo zelo podobno. So rock koncerti in veliki športni dogodki zadnji ostanki množičnih zborovanj, kjer se časti kult osebnosti?

Verjetno res. Predvsem to zadnje čase velja samo še za nekatere športne dogodke, le da se je na Zahodu banalizacija demokratičnosti čaščenja kulta osebnosti izkrivila do te mere, da so nastopajoči tam le še zato, da množica preko izživljanja nad njimi časti sebe.

Več preberite v novi številki revije Vklop!