Drago Mislej - Mef pravi, da je pripovedovalec zgodb, a je tudi šolan novinar, ureja izolski časopis Mandrač, še vedno sodeluje z radiema Koper in Trst, kot pisec in urednik pa je pustil pečat tudi na TV Koper in v Primorskih novicah. Na Obali vam bodo povedali še to, da ima v Izoli svoj »kvart«, v katerem se vedno kaj dogaja: od druženja domorodcev ob ribah, vinu in špargljih do tega, da jih obišče Tina Maze ali da Iztok Mlakar sosedom zabrenka na kontrabas ...

V nekem intervjuju ste dejali: »Moja besedila so kot porno film: točno veš, kako se bodo končali – na koncu se poročita.« Gledate čudno pornografijo ...
(smeh) Hotel sem reči, da so predvidljivi, ve se, kaj in kako se dogaja, ni neznank, vse gre po ustaljenem ritmu, brez šokantnih obratov; bi pa res lahko izpustil tisto poroko, ker moje zgodbe gredo ponavadi o neuspelih ljubeznih. Zbeži ženin oziroma v glavnem ženske. Ženske v mojih pesmih ves čas kam bežijo. Nekaj let se mi je vlekla tematika odhajanja in žena mi je rekla, da upa, da ne pišem avtobiografsko. Če bi, že zdavnaj ne bi bila več skupaj.

Katero vaše glasbeno besedilo se vam zdi, da je najbolj zaznamovalo vas in prostor, v katerem ustvarjate?
Nikoli nisem pisal poglobljenih besedil. Zdaj se mi zdi, da je to pesem Ko mene več ne bo (Slavko Ivančič), ker ga pojejo na pogrebih po vsej državi. Nerodno mi je, ko pridem na pogreb in jo slišim, ker nisem imel tega v mislih. Hotel sem povedati, da karkoli se bo zgodilo, vse bo šlo naprej, vse bo enako. Zdaj pa vidim ljudi jokati. Pesem je prerasla pesnika.

Kakšna je razlika med poetom in pripovedovalcem zgodb?
Jaz sem nakladač. Trudim se, da ne poslušam z usti, da ne čakam, da sogovornik vdahne, in mu vskočim v besedo. Zgodbe me očarajo in čim prej jih moram zbrati z vseh starih računalniških diskov, od starih »atarijev« naprej. Svoja besedila prej najdem na spletu kot doma. Včasih jih zapišejo z napakami, a to hitro popravim.

Celoten intervju najdete v novi številki revije Vklop!