Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Morda zato, ker sem bila takrat še otrok in pozneje najstnica, morda pa zato, ker je bila glasba res drugačna.

Drzna, prepoznavna, polna novih zvokov, predvsem pa melodij, ki so se ti za vedno naselile v glavi. Glasbo sem vpijala že kot deklica. Ena mojih najljubših skladb je bila Enola Gay, britanske zasedbe OMD. Prepričana sem, da ste jo že slišali. Živahen elektronski ritem, skoraj nalezljiva energija in tista nepozabna melodija v osemdesetih izjemno priljubljenega sintesizerja, ob kateri te ritem prav “ulovi”. Tudi mene je. Velikokrat sem, oblečena v kričeče florescentne barve, plesala na to pesem. Moje prvo navdušenje je bilo otroško in zelo naivno. Všeč mi je bila melodija, všeč mi je bilo nenavadno ime, o sporočilu pa nisem razmišljala. Dokler ga nekega dne nisem zares slišala. »Te igre, ki jih igraš, se bodo nekega dne končale z več kot le solzami. Enola Gay, nikoli se ne bi smelo končati na tak način.« Ne, pesem ne govori o ljubezni. Čeprav je Enola Gay res bilo ime ženske. Ona je bila mati ameriškega pilota Paula W. Tibbetsa mlajšega. Njen sin je po njej poimenoval bombnik Boeing B-29 Superfortress, ki mu je poveljeval med drugo svetovno vojno. Ime je izbral kot poklon materi. Petega avgusta 1945 je ukazal, naj ga napišejo na trup letala. Dan pozneje je bombnik Enola Gay nad Hirošimo odvrgel prvo atomsko bombo, uporabljeno v vojni. Bomba se je imenovala Little Boy – Mali deček. In potem v pesmi zaslišimo: »Enola Gay, je mati danes ponosna na svojega malega dečka?« Ko enkrat poznaš ozadje, pesmi ne moreš več poslušati na isti način. Besede skoraj poskakujejo po lahkotnem ritmu, kot bi se zabavale, v resnici pa govorijo o smrti, atomski bombi, ZDA, Japonski in grozi jedrskega napada. Prav v tem nasprotju je njena moč. Melodija te privabi, besedilo ti pa da misliti. Še danes se spomnim dneva, ko sem bila stara kakšnih trinajst let in sem na matineji v diskoteki plesala ob tej pesmi. Morda je bilo v Modrem hramu v Šempetru, morda v Romanci v Savudriji. Ko sem zaslišala prve tone, bi morala biti vesela. Pa nisem bila. Takrat sem že vedela, kaj pomeni ime Enola Gay. Ne zato, ker bi nam o tem veliko govorili v šoli. Prihajam pač iz družine, v kateri so bila letala vedno nekaj posebnega. Moj oče je bil pilot, tudi brat je pilot. Ko sem zato nekoč v papirnati enciklopediji pod črko E poiskala Enola Gay, mi je ob definiciji zaledenela kri v žilah. Tisto brezskrbno poplesavanje je nenadoma dobilo povsem drug, temačen pomen. Od takrat imam pesem morda še raje. Ne zato, ker bi bila lahkotna, ampak zato, ker ni. Ker človeku nastavi ogledalo. Ker nas prisili, da se vprašamo, koliko groze lahko skrijemo za lepimi besedami, velikimi ideali in privlačnimi melodijami. Šestega avgusta bo minilo 81 let od napada na Hirošimo. Enainosemdeset let se sliši veliko, pa vendar je v zgodovini človeštva to le hip. In vse se le ponavlja, kot v “loopu”. Svetovni policisti nikakor ne odnehajo, vojna žarišča se selijo z ene strani planeta na drugo, pravega miru pa pravzaprav nikoli ni bilo. Najbolj me straši, kako hitro se na grozo navadimo. Kako vojna postane le še vest med drugimi novicami. Kako število mrtvih postane statistika. Kako lahko zvečer mirno ugasnemo televizijo, odložimo telefon in zaspimo. Kako imamo lahko vsi skupaj tako mirno vest? Ena pesem ne more ustaviti vojne. Lahko pa nas prisili, da se za trenutek ustavimo mi. Da slišimo besede pod melodijo. Da se spomnimo, kaj je človek že storil človeku. In da si končno priznamo: preveč zla je že bilo na tem planetu. Skrajni čas je, da ga nehamo sprejemati kot nekaj samoumevnega.