Uvodna skladba Flume spominja na kaj, kar bi lahko spisal in pretirano čutno zapel James Blunt: osebnoizpovedno brenkanje na kitaro v mrazu, četudi je mraz navidezen in le v videospotu – toda če skladbo dovoljkrat zavrtimo, bo ob pravem piaru postala uspešnica.

 

A nadaljevanje plošče prepriča o nasprotnem, četudi ne poznamo zgodbe iz ozadja: Bon Iver je v resnici Justin Vernon, fant z zlomljenim srcem iz Winsconsina, ki se je odpravil prebolevat izgubljene ideale v očetovo gorsko kočo, daleč stran v divjino, kjer je preživel ostro zimo in se prehranjeval z jeleni, ki jih je lastnoročno ubil. Hm … preveč spominja na filme tipa Shining in Dreamcatcher? Samo na prvi pogled. Plošča je res daleč od lahkega poslušanja, do izraza pride šele ob zbranem poslušanju in ni primerna za zvočno kuliso ob druženju s prijatelji (kot lahko uporabimo denimo Blunta), vendar album For Emma, Forever Ago ni obremenjujoč. Očitno daje samozdravljenju prednost pred komercialnim uspehom, na trenutke celo dobimo občutek, da je sploh ne bi smeli poslušati, ker gre za pregrob vdor v avtorjevo zasebnost: globoke izpovedi, v katerih obračunava z otroštvom, ljubezenskimi razočaranji, strtimi iluzijami in višjimi silami, so skoraj preveč intimne. V The Wolves (Act I And II) si zasluži primerjavo z Jeffom Buckleyjem, v sklepni Re: Stacks pa končno najde žarek upanja za prihodnost. Ni težko dojeti, zakaj ameriški kritiki album kujejo v zvezde, a obstaja nevarnost, da bo enako hitro potonil v pozabo. Navsezadnje, kolikokrat v življenju pa lahko preživite tako intenzivno čustveno obdobje, preden … no … postanete glasbenik v najbolj “zadetniškem” pomenu te besede?

 

4AD/Dallas