Ena od nenavadnih reči, ki se jih bomo morali navaditi v medijski globalizaciji in internetni glasbeni poplavi, je ta, da potrebujejo nekatere dobre plošče, sploh bolj svežih izvajalcev, več časa, da se primejo.

 

Manekenka in šolana plesalka Alesha niti ni novinka, saj je pred leti, na vrhuncu UK-garagea, blestela kot članica skupini Mis-Teeq, morda se je spomnite tudi kot seksi tete iz videa She wants to move ameriškega tandema NERD. Leta 2006 je za Polydor posnela prvenec Fired Up, k uspehu drugega albuma pa je zelo pripomoglo njeno uspešno nastopanje v otoški različici šova Zvezde plešejo. Prav ta izpad reklame na mednarodni ravni je kriv, da se plošček v Evropi zares prijema šele sedaj, ko se na satelitih ob prvem singlu The boy does nothing (v katerem začneš zares uživati šele, ko se znebiš občutka, da poslušaš drugi Mambo no. 5) vrtita tudi že drugi video Breathe slow in najnovejša mala plošča Lets get excited. Plošček je odsev trendov v saksonski glasbeni industriji, saj posnema retropop zvok, ki so ga v prvo ligo prinesli Amy, Duffy in predvsem producent Mark Ronson. V nasprotju z naštetimi pa se močneje napaja v otoški urbani sceni, tako v severnjaškem soulu kot v bolj plesnih vzorcih, ki prihajajo še bolj do izraza v remiksih. Če vas zvok na trenutke spominja na kako skladbo Girls Aloud, Sugababes ali Kylie in Dannii Minogue, to ni naključje, saj je večino skladb skupaj z Alesho podpisala avtorska ekipa Xenomania. Favoritki med drugimi skladbami sta predvsem diskoidni Italians do it better in Play me, ki še najbolj spominja na prvi udarni singel. Težko bi se sicer strinjal, da je vokalno punca angleška različica Beyonce, po medijski vsestranskosti in telesni gibčnosti pa vsekakor lahko parira gospodični Knowles. Brez revolucionarnih prijemov, vsekakor pa lepa, sladka pop plošča, kakršnih bi si želel več.