Nezemljanom, ki so kajpada brezčutne, uničevalne, neusmiljene in vsaj dozdevno neuničljive pošasti, se lahko uspešno postavijo po robu le podobno pošastna bitja, ki pa že zato, ker so pač zemeljskega rodu, ne smejo biti preveč sovražna do ljudi, ampak jim morajo hočeš nočeš priskočiti na pomoč. Takšne pošasti, ki prevzamejo vloge klasičnih superjunakov in jim je potemtakem zaupano reševanje sveta, so že zaradi uravnoteženja sil enako neuničljive kot vesoljci, namesto brezčutnosti in neusmiljenosti pa jih krasijo nadvse cenjene človeške lastnosti, kot so srčnost, vztrajnost in domiselnost.

 

Žal se Rob Letterman in Conrad Vernon, glavna avtorja animirane znanstvenofantastične pustolovščine Pošasti proti Nezemljanom (Monsters vs. Aliens), bolj zanašata na poznavanje tradicionalne žanrske tematike in motivike kot na lastno domiselnost. Zato je njuna zgodba o mični Susan, ki jo prav na poročni slovesnosti doleti bližnje srečanje z nenavadnim meteoritom, zaradi česar začne nemudoma divje rasti in se v hipu prelevi v pošastno superžensko, visoko petindvajset metrov, zgolj nekakšen povzetek znanih motivov. Orjaško Susan namreč ameriška vojska omami in jo zapre v dobro skrito zaklonišče, skupaj z dr. Ščurkom, norim znanstvenikom, ki ga zaradi ponesrečenega eksperimenta krasi ščurkova glava, križancem med ribo in primatom z vzdevkom Manjkajoči člen, bitjem iz neuničljive želatine, ki mu pravijo B.O.B., in radioaktivno okuženim, kakih sto metrov visokim insektozavrom. Jasno, svet jih bo še krvavo potreboval, ko ga bo napadel demonični Galaksar z ogromnimi roboti.

Zasnova in animacija likov nekoliko zaostajata za vsem tistim, kar nam je, denimo, po tej plati ponudil Wall-E, pripovedi pa bi nedvomno koristilo tudi nekaj bolj premišljene dramaturgije, s kakršno nas je očaral nesmrtni Shrek. Daleč najbolj prepriča akcijsko dogajanje, kombinirano s situacijsko komiko, kjer pripoved razvije tudi zadostno dinamiko, ko pa humor presahne – in to se zgodi vse prehitro – je prave zabave konec. 3D-tehnologija deluje sicer izvrstno, vendar razkriva tudi svoje trenutne omejitve. Učinki "plastičnih" podob so dobro zaznavni v ospredju dogajanja in nemalokrat naravnost butajo v gledalca, ozadje pa pogostokrat ostaja le gola dekoracija, zato manjka prava iluzija globine prostora. Poleg tega smo priča paradoksu, ko simulirana tridimenzionalnost le še poudari plosko zasnovo likov, to seveda ne prispeva k prepričljivejši karakterizaciji.

 

A zabava s 3D-učinki je tako ali tako bolj kratke sape – po kakšnih dvajsetih minutah se začno stvari ponavljati in vse skupaj se kljub forsirani dinamiki sprevrže v nekoliko utrujajoč tehnološki ritual. Svoje doda še slovenska sinhronizacija, ki je sicer čisto korektna, vendar nas preveč oddalji od izvirnega ozračja, zaznamovanega z glasovi Hugha Laurieja, Reese Witherspoon, Kieferja Sutherlanda, Stephena Colberta in drugih premišljeno izbranih govorcev. Vtis je približno tak, kot če bi znamenitega doktorja Housa iz serije Zdravnikova vest dubliral dr. Vasja iz slovenske telenovele Strasti.

 

---

 

PLUS

Mestoma posrečena kombinacija akcije, humorja in 3D-učinkov

MINUS

Preveč poenostavljena zasnova likov in prevlada tehnologije nad dramaturgijo