IMDB

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Izraelska režiserja Yuval Abraham in Rachel Szor sta zbrala pričevanja ljudi iz vojaškega in obveščevalnega sistema, ki opisujejo, kako so izbirali tarče v Gazi in koliko civilnih smrti je pri tem veljalo za sprejemljivih. Film postavlja neprijetno vprašanje: kaj se zgodi, ko človeško življenje postane podatek na zaslonu?

Festivalski aplavzi so svojevrstna valuta filmskega sveta. Merijo jih s štoparicami, primerjajo z lanskimi in spreminjajo v naslove. Toda odziv na dokumentarec NAZA je tudi po beneških merilih izstopal. Po premieri 10. septembra so gledalci v dvorani Sala Grande vstali, med občinstvom so se pojavile palestinske zastave, režiserja pa sta bila vidno ganjena. Euronews je poročal o 24 minutah in pol ovacij, po njihovih podatkih najdaljših doslej na tem festivalu. Film sam traja 80 minut: aplavz je torej trajal skoraj tretjino njegove dolžine.

Profimedia

Za izjemnim sprejemom je dokumentarec z zelo določnim izhodiščem. NAZA govori o palestinskih civilistih, toda pred kamero stopajo ljudje iz izraelskega vojaškega aparata. Posnela sta ga Izraelca, uradno pa gre za britansko produkcijo. Beneški festival ga je uvrstil v glavni tekmovalni program, kjer se je znašel med 21 kandidati za zlatega leva.

Beseda, za katero izgine človek

Naslov ni ime kraja ali osebe. NAZA je vojaška kratica, povezana s hebrejskim izrazom za kolateralno škodo. V kontekstu pričevanj označuje število civilistov, za katere se pred napadom ocenjuje, da bi lahko umrli ob zadetju izbrane tarče. Za tehničnim izrazom so tako ljudje, ki živijo v isti hiši, otroci v sosednjem stanovanju, družine v gosto poseljeni soseski.
Prav razkorak med besediščem postopkov in posledicami za ljudi je v središču filma. Po pričevanjih, ki jih povzema Reuters, so pri iskanju tarč uporabljali obsežne nadzorne podatke in sisteme s podporo umetne inteligence. Sogovorniki opisujejo tudi spremljanje komunikacije družinskih članov, da bi ugotovili, kdaj se je iskana oseba vrnila domov. Družinsko življenje v takšnem postopku postane vir obveščevalnih podatkov; prihod očeta domov lahko pomeni trenutek za napad. Gre za navedbe prič v dokumentarcu, ki jih izraelska vojska zavrača.

Pričevanja nad strehami Tel Aviva

Abraham in Szor sta skoraj tri leta zbirala pričevanja 24 izraelskih vojaških in obveščevalnih virov. Intervjuje sta snemala skrivaj, ponoči na strehah Tel Aviva. Obraze in glasove nastopajočih so digitalno spremenili, da bi zaščitili njihovo identiteto. Ljudje, katerih imen gledalec ne izve, opisujejo postopke, pri katerih so sodelovali, in tehnologijo, ki je omogočala izvajanje napadov v velikem obsegu. 

Mesto za njihovimi hrbti ima pri tem pomembno vlogo. Filmski kritik Marc van de Klashorst pri International Cinephile Society opozarja na prizore stanovanj, v katerih ljudje gledajo televizijo in preživljajo običajen večer. Kamera opazuje vsakdan, medtem ko pričevanja govorijo o uničevanju podobnega vsakdana drugje. Podobe Tel Aviva zato niso zgolj vezivo med intervjuji. Odpirajo vprašanje, kako različno vrednost lahko dobijo na videz povsem podobna življenja.

Profimedia

Isti kritik kot eno od odlik filma izpostavlja združitev raziskovalnega novinarstva in premišljenega filmskega jezika. Obenem opozarja tudi na šibkejše dele: zgodovinski vložki se mu zdijo manj prepričljivo vključeni, nekatere teme pa premalo razvite. Navdušenje nad pomenom dokumentarca torej ne izključuje presoje njegove filmske izvedbe. 

Od oskarja do nove preiskave

Režiserja sta mednarodno pozornost pritegnila že z dokumentarcem No Other Land, ki sta ga ustvarila s palestinskima kolegoma Baselom Adro in Hamdanom Ballalom. Film o izseljevanju palestinskih skupnosti na okupiranem Zahodnem bregu je leta 2025 prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec. Pri NAZA sta svoj položaj uporabila za dostop do ljudi v lastni družbi, ki jih palestinski ustvarjalci bistveno težje dosežejo. 

V izjavi za beneški festival pojasnjujeta, da ju je vodil občutek dolžnosti: kot Izraelca sta želela raziskati sisteme, ki po njunem prepričanju omogočajo množično pobijanje palestinskih civilistov. Sprašujeta se, kako neka skupina ljudi dopusti popolno razčlovečenje druge.

Dokumentarec nadaljuje raziskovalno delo medijev +972 Magazine, Local Call in The Guardian. Del ugotovitev so objavili že med nastajanjem filma. Ustvarjalca pa poudarjata, da kamera omogoča nekaj dodatnega: poleg izrečenega zajame tudi premore in tišino. Trenutke, ko človek išče besede ali ostane brez njih.

Profimedia

Med producenti sta The Guardian in James Wilson, izvršni producent pa je Jonathan Glazer, režiser Interesnega območja oziroma The Zone of Interest. Wilson in Glazer sta sodelovala že pri tem oskarjevskem filmu. Njuna vključitev je dokumentarcu zagotovila zaledje ustvarjalcev, ki dobro poznajo moč zadržanega prikazovanja groze.

Vojska očitke zavrača

Izraelska vojska je 11. septembra objavila uradni odziv, v katerem navedbe kategorično zavrača. Izpodbija preverljivost anonimnih pričevanj, tudi vprašanje, ali so sogovorniki služili v vojski in ali so bili vključeni v opisane dogodke. Po njenem nekateri govorijo o strateških odločitvah, ki presegajo njihovo poznavanje razmer.

Profimedia

Vojska trdi, da napada vojaške cilje in sprejema obsežne ukrepe za zmanjševanje škode civilistom, Hamasu pa očita delovanje med civilnim prebivalstvom. Posebej poudarja, da odločitve o izbiri in odobritvi napadov sprejemajo ljudje, ne umetna inteligenca. 

Dolžina aplavza seveda ne more potrditi posameznega pričevanja ali nadomestiti preiskave. Pokaže pa, kako močno je film nagovoril festivalsko občinstvo. NAZA odpira vprašanje, ki presega tehnologijo in vojaški besednjak: kdo prevzame odgovornost za smrt ljudi, kadar je odločanje razdeljeno med številne sodelujoče? Ko ugasne zaslon in se aplavz konča, za kratico še vedno ostanejo človeška življenja.