Adrijan Pregelj

Poslovil sem se od starega leta, ker me je novo prehitro doletelo, da bi absorbiral čas, ujet med praznike. Tole nastaja na dah, saj sem v hudem časovnem zaostanku, ki se mi je nakopičil zlasti zaradi tega, ker načrtujem svoje nove izzive sredi poletja, nikoli pozimi. Opravičen novoletnih zaobljub tako stremim k zastavljenim ciljem in upam, da mi jih uspe ujeti in uresničiti. V 2025 vstopam s precej svežim komadom izvrstnega Coldplaya »We Pray«. Že dolgo nisem našel takšne inspiracije, ki jo inavgurira čistost misli in preprosto lirično sporočilo upanja.

Za menoj je leto, ko je pretorijanski oklep postal težak, a usoda, prosto po Marku Avreliju, nikoli ne nameni bremen, ki jih človek po svoji naravi ne bi mogel prenesti. In prenesel sem marsikaj: od hudih pritiskov, manipulacij, groženj do javnega žaljenja, razrešitev in diskreditacij. V določenem trenutku sem bil na robu psihičnega in predvsem fizičnega zloma, ko so morski psi resno zavohali, da krvavim, a rane so se prehitro zacelile, sovražnikovi ugrizi pa so bili v prazno in obdržal sem vitalne dele telesa.

Marsikdo ne razume, da se je za obstanek bistveno težje boriti kot za oblast. Utrjen plemiški obstanek sicer zmore kljubovati samemu kralju, včasih celo resno zamajati njegov prestol. A bolj kot kraljeva krona me zanima večnost – to je tisto polje brezsmrtnosti, kjer preživi le ustvarjalni duh, potem ko najžlahtnejši kulturonosci davno strohnijo. Star judovski pregovor pravi, da če že delaš nekaj narobe, naredi tako, da bo prav. Naj vam leto ne bo odveč!