Adrijan Pregelj

Grosupeljski grič je bil nekdaj priljubljen kraj, ki ga je radijska in televizijska legenda Sašo Hribar redno napovedoval v etru nacionalne radiotelevizije. Zadeva je šla tako daleč, da so ljudje klicali na RTV Slovenija in spraševali, kje hudiča je Koščakov hrib, da se vselej znajde v osrednjih poročilih.V otroštvu sem hrib dojemal kot negativno prispodobo, saj se na enem delu griča razlega zdravstveni dom, kjer imam še danes izjemno osebno zdravnico, in sem se tam torej znašel, ko sem oboleval. Že v najstniških letih smo na »Koščaka« zahajali z družbo, da bi počeli tudi kaj »prepovedanega«, a bolj kot kakšen nedolžen cigaret me je vseskozi zanimala urbana legenda iz bivše Juge o ilegalnih obiskih kopališča na drugi strani hriba. Maršal Josip Broz Tito se je morda v Grosuplju ustavil enkrat, a famozni motel je imel bazen, kjer je bil Sašo glavni bademajster.

Namesto da bi ljudi spodbujal k odgovornemu obnašanju, je mlade švercal na bazen skozi gozd in jih spodbujal, da v bazenu počenjajo norčije. V zadnjih letih Koščakov hrib obiščem z namenom sprostitve; če sem pri volji, se rad čez hrib iztečem in nadiham gozdne svežine. Grosuplje je Sloveniji dalo premierje, ministre, predsednike evropske nogometne zveze, ugledne novinarje, publiciste, odvetnike, športnike in zdravnike. Mesto tudi vrača – o tem ne le slišimo, ampak tudi vidimo. Grosuplje se lepo družbeno, infrastrukturno in kulturno razvija, in čeprav se, tako kot Domžale in številna druga mesta, že resno lepi na prestolnico, vsaj ko govorimo o konkurenčnosti, pa mesto nikoli ne pozabi svojih ljudi. Konec leta me je tudi osebno razveselil ob prejemu nagrade Občine Grosuplje mladim za izjemne dosežke. Še naprej se bom trudil, da bo moje ustvarjanje v ponos domačemu kraju in širši javnosti.