Rok Deželak

Poznamo vas kot zvezdniškega chefa s prestižno Michelinovo zvezdico. Kakšna pa je bila vaša pot na kuharski Olimp? Ste si od nekdaj želeli postati chef, vas je kuhanje že od otroških nog privlačilo?

Prihajam iz skromne družine s štirimi otroki, iz majhne vasi, v kateri so bile nekoč samo štiri hiše. Odraščal sem na klasični kmetiji s 16 hektarji, s kravami, kurami, zajci, psom in mačko pri hiši. In tu sem se naučil odnosa do narave, živil, do hrane, kar me je najbolj zaznamovalo. V šestem razredu osnovne šole sem začel razmišljati o tem, da bi bil kuhar. Že takrat se mi je zdelo, da bi to lahko počel, ker obvladam določene spretnosti in imam občutek za to. Ker imam domišljijo, sem ustvarjalen in se znam igrati.

Čeprav se sliši romantično, kako sem kot samouk postal znan kuhar, je bila moja pot precej trda in trnova. A bil sem mlad, zagnan in želel sem uspeti.

V ozadju je bilo veliko trdega dela, vztrajnosti in učenja. Odkrito tudi priznam, da sem mnogo prehitro postal chef. Čeprav sem na svoji poti imel nekaj ljudi, ki sem jih lahko poklical za nasvete, bi lahko rekel, da sem v resnici samouk.

In kako je biti slavni chef? V čem je skrivnost vašega uspeha?

Seveda je super biti poznan! (smeh) Le komu ne prija pohvala za njegovo delo. Sploh ker je naš posel zelo težak, poln odrekanja, žrtvovanja in za kulisami nič kaj glamurozen. Vključuje ogromno ur dela, veliko zbranosti in natančnosti, da ljudi okrog sebe na eni strani ne uničiš, na drugi pa ne pustiš, da ti ne bi sledili. Ker noben ekstrem ni dober. Ves čas si tudi na preži, kaj bi še lahko naredil, izboljšal … Tako da kanček trepljanja po rami prav pride, da dobiš nov zagon, motivacijo za naprej. 

Rok Deželak

Glede uspeha pri kuhanju pa sem prepričan, da je osnova, brez katere ne gre, znanje. S talentom se ti nekaj sicer lahko posreči, z znanjem pa uspe vse.

Trenutno je na kulinarični sceni zelo burna debata o tem, ali je prav, da restavracije ponujajo samo degustacijske menije in se izogibajo ponudbi à la carte. Številni menijo, da je danes preživeto in nerazumno od gosta pričakovati, da bo za obisk namenil toliko časa in da je v hitrem svetu, v katerem živimo, treba ponuditi drugačen pristop tudi pri prehranjevanju. Kakšno je vaše mnenje?

Sam menim, da je prav, da se v vrhunski kulinariki ponujajo degustacijski meniji, saj le tako lahko doživiš celotno izkušnjo, začutiš koncept in filozofijo nekega chefa. V take restavracije ne hodiš jest, ker si lačen. Za to so druge vrste lokalov. Na primer bistroji, kamor greš, da si hitro sit, brez pretiranega filozofiranja. Pri nas je drugače ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.