S.R:/MPA

"Marko je lahko videl, kako močne smo ženske, ko gre za preživetje in skrb za družino. Če sem se kdaj počutila utrujeno zaradi preobilice vsega, me je podpiral in spodbujal. Teh dobrih deset let z njim je bilo res nepozabnih!« se spominja Nina, ki se tudi po njegovi smrti prav po fatalno trudi preživljati en dan za drugim.

Nina je res neverjetna »žival«. Najmlajšo hčerko Alasko Olivio je rodila tri tedne po Markovi smrti, zdaj pa nekako krmari med skrbjo za družino, vodenjem podjetja, vplivništvom in kopico projekti, ki iz nje kar vrejo. Otrokom se trudi pričarati čim bolj aktivno življenje, kakršnega so živeli prej.

S.R./MPA

Kako ste doživeli »fatalni večer« - prireditev, na kateri ste bili razglašeni za Femme Fatale 2025? Kaj se vas je še posebej dotaknilo?

Dotaknil se me je kot potrditev, da ranljivost in moč lahko živita v istem srcu.

Najbolj me je ganilo, ko sem z odra videla svoje tri otroke – njihov ponos je bil večji od vsakega naziva!

Zame je bil to večer hvaležnosti in odgovornosti: da svojo zgodbo uporabljam za dobro.

S. R./MPA

Koliko ste do zdaj spremljali projekt Femme Fatale? Ste si kdaj mislili, da boste sami med nominirankami?

Spremljala sem jo kot zbir navdihujočih zgodb. Všeč mi je, da ne nagrajuje le videza, ampak držo – načine, kako ženske premikamo meje. Da bom sama nominirana? Ne. Vedno sem si bolj želela, da bi naša pot komu prižgala luč.

Kako se počutite kot »fatalka«? Kaj vam je pri tem še posebej pomembno?

“Fatalnost«  zame ni poza, ampak zavest o vrednotah: dostojanstvo, pogum, resnica, sočutje… Pomembno mi je, da naslov ne zakrije bistva – da sem najprej mama, človek in ženska, ki živi polno in odgovorno.

Mateja J. Potočnik

Je lahko fatalna vsaka ženska ali pa obstajajo samo redke izjeme?

Verjamem, da lahko. Fatalna je vsaka, ki si dovoli biti avtentična, postavlja meje, a ostaja mehka. To ni privilegij, to je izbira in praksa.

Nina, kako pa vi opravite z kakšnimi negativnimi komentarji? Vas prizadenejo? Ali pa samo zamahnete z roko?

Sem človek, zato kdaj zaboli. A imam svojo “higieno”, omejim izpostavljenost, blokiram nasilne vsebine, prisluhnem le konstruktivni kritiki.

Vrednot ne zamenjam za noben aplavz.

Kakšno pa je življenje fatalne ženske zares?

Resnično. Jutra z malicami, vožnje otrok na treninge, snemanja, kuhanje v pižami. Ni glamurja, je kontinuiranost in integriteta – vsak dan. Vsak dan skušam biti prisotna, poštena in ljubeča.

Mateja J. Potočnik

Kako fatalni pa ste v poslu?

V poslu sem korektna, odločna in zanesljiva.

Povsod pa veljajo enaka pravila: spoštovanje, odgovornost, drža. Brez tega ne gre.

Katero žensko vi najbolj občudujete in zakaj?

Občudujem ženske, ki branijo dostojanstvo – svoje in tuje. Mame, aktivistke, umetnice, športnice. Tiste, ki ne popuščajo, ko gre za varnost otrok, enakost in človekove pravice.

Imate kakšno vzornico ali sledite svojemu instinktu?

Ob sebi imam nekaj zares izjemnih žensk, ki jih pokličem, ko je težko in ko je v igri pristen nasmeh in druženje. Najbolj pa sledim svojemu notranjemu kompasu – in otrokom, ki brez olepševanja pokažejo, kaj je res pomembno.

Imate že idejo, kaj bi si z osvojenim nazivom želeli doseči? Kaj izboljšati, kako narediti svet vsaj malo bolj aktiven, boljši?

Iskreno: še ne vem natančno, kako bom ta naziv uporabila, vem pa, da ga želim pretvoriti v nekaj, kar resnično šteje. Svoj glas želim usmerjati v teme, ki imajo pomen in vrednost, ter se zahvaliti skupnosti in vsem, ki ste mi v zadnjih štirih letih stali ob strani — tako, da vam morda delček tega povrnem.

Eno ljubezen ste že doživeli; se je v vašem srcu že našlo mesto za novo?

Srce je veliko, vendar zaenkrat za tovrstno ljubezen še nisem bila pripravljena. Ljubezni ne merim v zamenjavi, morda bolj v sposobnost rasti. Za tovrstno ljubezen sicer nisem popolnoma zaprta – je pa ne iščem ...

Celoten intervju bo objavljen v oktobrski številki revije Obrazi (10/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik