Usodni telefonski klic Tanje Žagar spremenil vse
Svojih misli ni zapisala prvič. Nekoč jih je skozi besede prelivala v dnevnike, pozneje v pesmi, zdaj pa je prišel čas za knjigo. Avtobiografijo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Če se lani aprila ne bi zgodil tisti usodni telefonski klic, sem skoraj prepričana, da danes v rokah ne bi držala svoje knjige,« najin pogovor začne Tanja Žagar. Poklicala jo je urednica ene od založb in ji povedala, da je poslušala njene intervjuje. Vprašala jo je, ali je kdaj razmišljala, da bi napisala knjigo.
»Povedala sem ji, da sem to vprašanje sicer že večkrat slišala, a da o tem nikoli nisem zares razmišljala, saj se mi je vedno zdelo še prezgodaj za pisanje knjige. (smeh) Tega pač nisem čutila. A takrat se je ob njenem klicu v meni nekaj premaknilo. Rekla sem ji, da bom prespala in ji sporočila, kako sem se odločila. Nekaj v meni je govorilo: Tanja, nabralo se je že veliko različnih zgodb, predvsem pa občutkov, ki bi jih lahko zlila na papir. Začela sem pisati, in to kar na roke. Po začetku, napisanem na roke, sem hitro ugotovila, da bo s takšnim nadaljevanjem na knjigo treba predolgo čakati, zato sem svinčnik in papir vendarle zamenjala za zapiske v telefonu in računalniku in tako sem lansko poletje preživela predvsem v spominih na vse mogoče, kar se mi je do danes zgodilo. Tako na zasebnem kot tudi poslovnem področju. Pa v partnerskem odnosu, v mojem otroštvu … Pisala sem tudi o tem, kaj sem doživljala kot učiteljica v glasbeni šoli, pa o skupini Foxy Teens in o svoji samostojni pevski poti.«
Pa jaz sem pisateljica!
Od številnih zgodb je najtežje opisala tisto noč, ko je njena hči doživela vročinski krč. »Tega, razen takrat, ko sem prebrala še Mikiju, nisem več brala.« Je pa med pisanjem spoznala tudi marsikaj novega o sebi. »Denimo to, da sem pisanje še kako potrebovala, a se tega sploh nisem zavedala. Spoznala sem, kako ob pravem času je prišel tisti klic, ki me je k temu spodbudil. Da sem še samo sebe presenetila, ko sem pisala tako tekoče. Vse skupaj se mi je zdelo nekako logično, zgodbe so se kar nizale, ni se mi zgodilo, da bi vmes obstala, da ne bi vedela, kako naprej, da bi se spraševala, kaj še napisati. Ker je pisalo srce. In spoznala sem tudi to, da sem jaz pravzaprav res pisateljica. Pred časom, ko sem se pogovarjala z neko pisateljico, mi je rekla, da je za pisatelje značilno, da so malo bolj raztreseni, zmedeni … In če je kdo res raztresen, pozabljiv, evforičen, potem sem to jaz. (smeh) Vsak dan vsaj nekaj polijem ali razbijem, in kadar koli se odpravimo od doma, vsaj še dvakrat letim nazaj, ker pozabljam toliko stvari. Pa iščem očala, medtem ko jih imam na nosu, iščem telefon, medtem ko ga držim na ušesu in se pogovarjam s prijateljico … Ko Miki ob vsem tem zmajuje z glavo in 'obupuje' nad mano, imam jaz zdaj krasen izgovor in mu z nasmeškom rečem samo: 'Pa jaz sem pisateljica!'«
Glede na iskreno izpoved bi knjiga lahko dobila tudi drug naslov. »Na primer: Čustva. Točno za to namreč gre. Kar koli sem napisala, je tako ali drugače povezano s čustvi, občutki. Z mojim doživljanjem, sprejemanjem … In vsekakor je še posebej čustveno tudi poglavje, ki govori o izgubi mame. Seveda bi lahko napisala še več, a nekje je treba začeti in nekje tudi končati. Kdo ve, morda pa to ni moja prva in zadnja knjiga.« Občutka, da bi preveč razgalila svojo zasebnost, ni imela. »Ničesar me ni bilo strah, ni razloga za to. V medijskem svetu, ki je del mene že od mojega 14. leta, sem vedno znala postaviti mejo. Tudi zdaj pri pisanju. Meja obstaja. Vedno. Povsod. Mora obstajati, sicer lahko stvari hitro uidejo izpod nadzora in zavijejo v napačno smer,« pojasni.
Večji del zgodbe je nastal kar med vožnjo na nastope in koncerte. »To pomeni, da sva bila lansko poletje z Mikijem v avtu večino časa tiho. (smeh) To seveda ni značilno za naju, saj sva drugače med vožnjami na delo vedno zatopljena v globoke pogovore. A zdaj sem ta čas v avtu izkoristila za pisanje. Poleg tega sem pisala tudi takrat, ko sta bila otroka v šoli, vrtcu ali pa ko sem ju čakala na popoldanskih obveznostih, pa v nočnih urah se mi je marsikaj utrnilo,« pripoveduje Tanja. Vse, kar je napisala, je sproti brala svojemu Mikiju, ki so se ga zgodbe, kljub temu da jih pozna, zelo dotaknile. »Moja odločitev je, da vse, kar mi življenje prinaša, objamem. To ne pomeni, da vse v svojem objemu tudi obdržim, pomeni pa, da se znam soočiti in sprejeti tudi tisto, kar prinaša solze, strah, dvom … Odkar mi je življenje naložilo težje preizkušnje, drugače gledam predvsem na čas. Še toliko bolj se zavedam, kako hitro ga človek lahko zapravi, namesto izkoristi. In ker ga sama želim preživljati, se obkrožam s pravimi ljudmi. Takšnimi, ki v moje življenje prinašajo sonce.«
Svet potrebuje povezanost
O tem, ali je težje napisati pesem ali knjigo, pravi, da ni nič od tega težko, če ni na silo. »Priznam, pred desetimi leti bi bilo zame pisanje knjige res nekaj težkega, saj si takrat sploh nisem predstavljala, o čem bi sploh pisala, kako bi začela, kako končala … Zdaj pa si nisem mogla predstavljati, da bi knjigo po mojem pripovedovanju napisal nekdo drug. Želela sem, da bralci začutijo mojo energijo, da pišem s svojimi besedami, da ima knjiga moj pečat.« Novopečena pisateljica sicer meni, da bo ljudi ob branju najbolj presenetil začetek. »Marsikdo bo morda mislil, da sem začela s svojim glasbenim delom, z velikimi koncerti, glasbenimi nagradami … Pustite se presenetiti! Na koncu pa si želim, da bi ljudje začutili spoštovanje, sprejemanje in strpnost, ki so nekakšna rdeča nit mojega sporočila.«
Zdaj, ko so njene dosedanje zgodbe dobile svoje črke na papirju in zapis v večnosti, pa Tanja tudi svojo prihodnost želi videti in živeti kot čim bolj odprta knjiga, ki na neki način odpira tudi »knjige« drugih ljudi. »Ker smo vsi samo ljudje, ker ima prav vsak od nas svojo zanimivo zgodbo, ki bi si prav tako zaslužila branje, ker nas odprtost in pripravljenost, da delimo svoje zgodbe in se o njih pogovarjamo, zagotovo lahko zelo zbližata. In to mi je všeč. Ta povezanost, ta človečnost in srčnost. To svet še kako potrebuje!«
E-novice · Estrada
