Zvezdniku serije Nemirna kri je najljubša vloga očeta
Tadej Zbičajnik - Triiiple je najbolj ponosen je na to, da zna kot samohranilec poskrbeti za svojo družinico.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Lady za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tadej Zbičajnik - Triiiple ni eden tistih raperjev, ki bi gradili zgodbo na iluziji nepremagljivosti. Prav nasprotno. Njegova moč je v tem, da brez olepševanja govori o padcih, dvomih in trenutkih, ko je imel občutek, da ni več nobene poti naprej. Njegov novi komad Napredek je pravzaprav osebna izpoved človeka, ki je večkrat pristal na dnu, a se je vedno znova pobral.
»Ni pomembno, kolikokrat pademo, ampak da se znamo pobrati,« meni Triiiple, ki glasbo dojema kot varen prostor – nekaj, kamor se lahko vedno vrne, ko življenje postane pretežko. Čeprav deluje samozavestno in stabilno, priznava, da je velikokrat razmišljal o tem, da bi odnehal. A glasba ga ni nikoli pustila na cedilu. »Vedno me je našla ravno takrat, ko sem jo najbolj potreboval,« pove iskreno. Svoje nove skladbe bo v roku enega leta izdal na albumu z naslovom Sam na vrhu. Govoril bo o dolgoletni poti, ki jo je gradil kot glasbenik, hkrati pa nosi tudi precej globlji pomen.
»Ko prideš na vrh, ugotoviš, da tam ni množice ljudi, ki bi čakala nate. Pogosto si tam sam. In prav zato je ta vrh lahko tudi nevaren, ker od tam lahko samo še padeš. V bistvu pa je najlepši del pot na vrh: plezanje, iskanje, rast. Vrh mine. To, kar postaneš na poti do njega, pa ostane,« razmišlja. Zato zanj uspeh danes ni več nekaj bleščečega ali instantnega, ampak proces vztrajanja. Njegov največji osebni uspeh pa bo dan, ko bo mami lahko kupil hišo.
Od rapa do igralskih vlog
Tadeja Zbičajnika - Triipla ste iz svojih domov lahko gledali v serijah Gospod profesor, Ja, Chef! in Nemirna kri. V igralski svet je vstopil povsem nepričakovano, prek glasbe. »Režiser serije Gospod profesor Boris Bezić je mojo telefonsko številko dobil od raperja Emkeja (Marko Kocjan, op. a.) in jo posredoval Maji Rožman (lastnici agencije za kasting Casting.si, op. a.). Dva dneva me je vztrajno klical nekdo z ljubljanske telefonske številke. Priznam, da sem prvi trenutek pomislil, da mora biti nekaj hudo narobe, da me kličejo iz Ljubljane, in nisem odgovarjal na klice. Nato sem dobil sporočilo: »Živijo, tukaj Maja Rožman. Bi bil pripravljen sodelovati v seriji Gospod profesor?« Prvi trenutek sem bil prepričan, da me nekdo vleče za nos. Nato pa se je vse razvilo zelo hitro. Sestanek, podpis pogodbe in vloga v Gospodu profesorju. Sledila je vloga v Ja, Chefu! in nato v Nemirni krvi. Če pogledam nazaj, se je vse zgodilo zelo naravno, brez nekega načrtovanja. Glavna krivka za moj vstop v igralski svet pa je nedvomno Maja Rožman – ženska, ki ji danes ljubkovalno pravim kar mama in ki sem ji neizmerno hvaležen, da je prepoznala moj talent; verjela in še verjame vame,« nam je zaupal.
Sam zase meni, da kot naturščik prav zaradi svoje naravne energije deluje na zaslonu pristno. Z varnostnikom Jovom, ki ga igra v seriji Nemirna kri, si deli precej podobnosti. Oba sta mirna, ravnodušna in ne komplicirata po nepotrebnem.
Sinova sta njegovo življenje
A daleč najpomembnejša vloga v njegovem življenju ostaja očetovska. Kot samohranilec vzgaja dva sinova, osemletnega Aleksa in 11-letnega Dejana, ki ju opisuje kot največje darilo svojega življenja. Očetovstvo ga je po lastnih besedah popolnoma spremenilo. Iz brezskrbnega in nekoliko problematičnega fanta je postal odgovoren, prizemljen človek.
»Od vseh vlog mi je očetovska daleč najljubša. Kot družinica dobro funkcioniramo. Jaz imam svoje obveznosti, onadva svoje, vedno pa najdemo čas drug za drugega. Nič nam ne manjka, radi smo skupaj in zelo se imamo lepo. Uživamo, športamo, hodimo v naravo, se učimo, potujemo in res si ne predstavljam življenja brez njiju.« priznava Triiple. S sinovoma poskuša graditi odnos, ki temelji na iskrenosti, zaupanju in ravnotežju med disciplino ter prijateljstvom. Zanju želi ustvariti stabilno in varno življenje, polno priložnosti. »Najbolj mi je pomembno, da jima omogočim čim več, ampak ne skozi moje želje ali ambicije. Želim si, da sama odkrijeta, kaj ju veseli, kam ju vleče in kaj želita postati. Jaz ju bom podpiral in motiviral ter jima finančno pomagal. Trenutno sta oba zelo predana športu. Dejan trenira karate, Aleks nogomet in obema gre odlično. Ampak ne glede na to, kam ju bo življenje odpeljalo, bom jaz vedno njun največji navijač. Svoje želje in cilje sem za zdaj malo umaknil v ozadje, ker vem, da je to obdobje njuno,« se zaveda in dodaja, da si najbolj od vsega želi, da bi bila sinova nanj ponosna.
»Mogoče se še ne zavedata čisto, kaj pomenita brezpogojna ljubezen in popolno zaupanje, ampak najpomembnejše je, da jaz z njima to čutim vsak dan. Me pa malo skrbi puberteta. (smeh) Saj veste, kako pravijo: majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci … veliki problemi,« pripoveduje.
In od kod pa njegov umetniški vzdevek? »V tretjem razredu osnovne šole mi ga je nadel še danes moj najboljši prijatelj, Major Beck. Skupaj z Malim Scratchem smo že pri rosnih desetih letih sestavljali mojo prvo skupino FIRE. Zakaj ravno ta vzdevek? Ker sem bil kot otrok za tri - najmočnejši v paralelki, pojedel sem za tri in bil tudi velik za tri. No, z leti se to ni prav veliko spremenilo,« v smehu priznava Tadej.
E-novice · Estrada
