Sašo Đukić iskreno o Mami Manki: Največji uspeh in najtežja senca
Sašo Đukić je Mamo Manko ustvaril kot gimnazijsko šalo, a lik mu je zaznamoval življenje. Po razkritju njegove identitete pa ni bilo vedno prijetno.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če bi Sašu Đukiću kot gimnazijcu kdo povedal, da bo nekoč več desetletij hodil po Sloveniji oblečen v žensko jopico, predpasnik in ruto ter razpravljal o možeh, ženah, cvičku, župnikih in spolnosti, bi verjetno samo zamahnil z roko. Sam se je namreč videl precej drugače. Kot resnega človeka, profesorja slovenščine, pisatelja, filmarja, mogoče kar vse to skupaj. Potem pa se je zgodila Mama Manka, dolenjski fenomen, ki tudi po treh desetletjih še ne namerava utihniti.
Vse skupaj se je začelo kot zabavna srednješolska šala. Leta 1986 je bil Sašo Đukić dijak gimnazije v Novem mestu. S sošolcem Sašem Stojanovičem sta v roke dobila šolsko kamero z nalogo profesorice: »Snemajta šolske dogodke in proslave.« A bodočemu filmarju se je takšno delo hitro zazdelo dolgočasno. Raje je napisal scenarij za kratki igrani film in vanj stlačil vse, kar ga je takrat zabavalo. Ime Manka si je izposodil pri Mišku Kranjcu iz zgodbe Strici so mi povedali, kjer se pojavlja Mankica. Podobo je nekoliko karikiral po eni od profesoric, način govora pa je našel pri sorodnici iz Dolenje Straže. Nastala je popolnoma nerealna, a hkrati nenavadno domača dolenjska ženica, ki ima doma vse pod nadzorom in se predstavlja kot Mama Manka.
Sašo je že od začetka želel, da bi ženski lik igral moški. To je bil njegov poklon takrat priljubljenemu Monty Pythonu, ki ga je oboževal in v katerem so moški igralci pogosto stopali v ženske kostume. A on sprva ni niti pomislil, da bi jo igral sam. Bil je scenarist in režiser, za vlogo pa so na šoli pripravili avdicijo. Vendar mu noben od sošolcev ni bil dovolj dober. »'Pa daj, pokaži ti, kaj hočeš,' so me izzvali, zato sem si nadel lasuljo in oblačila, odigral prizor in tako padel notri, da nisem opazil, da so po končanem prizoru vsi ležali po tleh, se držali za trebuhe in se krohotali,« se spominja.
Čeprav z veliko mero nejevolje je sprejel izziv in postal Mama Manka, ki pa je hitro presegla gimnazijske zidove. Do leta 1991 so posneli tri kratke filme, ki so prišli na Vaš kanal Novo mesto, takrat prvo lokalno televizijo na območju takratne Jugoslavije, in Dolenjci so Mamo Manko hitro vzeli za svojo. »Čas je bil pravzaprav idealen. Interneta še ni bilo. Ljudje pa so želeli nekaj domačega, nekaj svojega, nekaj v domači govorici. Manka je govorila njihov jezik, poznala njihov svet in se norčevala iz njihovih navad. In prav to so ljudje potrebovali,« pojasni Novomeščan. Sledilo je sodelovanje s Studiem D, kjer je z Janijem Muhičem do leta 1996 ustvarjal sobotno zabavno oddajo Zanke in uganke Mame Manke. Prelomnica, ki je zapečatila usodo Mame Manke, pa je prišla leta 1996 s prvim celovečernim nizkoproračunskim amaterskim filmom Spomini Mame Manke. Ko je film prišel v dolenjske kinematografe, so ljudje množično hodili v kino, po izidu na videokasetah pa jih ustvarjalci skoraj niso mogli dovolj hitro razmnoževati. Kasete so pristale v domovih in Mama Manka je dobila svojo generacijo otrok. »Ko otrok ni dal miru, so mu zavrteli kaseto, pa so bili vsi zadovoljni. Prav ti otroci so danes odrasli oboževalci, ki znajo še vedno na pamet dele dvournega filma.«
Pomembno vlogo pri vzponu Mame Manke so imeli Franci Kek, Lojze Slak in televizijski producent Slavko Podboj. Slednja sta jo v začetku 90. let povabila v oddajo Boš videl, kaj dela Dolenjc in tako je prišla tudi na Televizijo Slovenija, kjer je nastopala v kratkih, enominutnih humorističnih skečih. Hkrati je začela nastopati tudi na prireditvah in se družiti z Ansamblom Lojzeta Slaka na veselicah. »Priznam, da si nisem mislil, da bi lahko postala nekoč tudi fenomen. Takrat se mi je to zdela kot neka trenutna fora, ki bo pač izginila.« Takrat je Sašo prvič zares začutil, da Mama Manka ni več samo šala.
Dobre in slabe plati
Gledalci dolgo časa niso vedeli, da se pod oblačili in lasuljo skriva moški. Ko je bila Saševa identiteta razkrita, odzivi niso bili najbolj prijazni.
»Dogajale so se grde stvari, ljudje so name gledali z nekim gnusom ali pa sem imel vsaj tak občutek. Nenadoma jih ni zanimal samo humor. Opazovali so, ali se bom zmotil in namesto v ženski osebi začel govoriti v moški. In se spraševali, kaj naj bi dejstvo, da moški igra ženski lik, sploh pomenilo,« se nerad spominja. Najprej mu je bilo tako hudo, da se je hotel od nje kar posloviti, potem pa se je odločil, da raje začne strogo ločevati Saša Đukića in Mamo Manko, in je organizatorje preprosto prosil, naj ga ne napovedujejo kot Saša, ki igra Mamo Manko. »Saša ni v tej zgodbi. Mama Manka je samostojen lik. Tega pravila se držim še danes. Ko oblečem kostum, Sašo preprosto izgine,« pojasni.
Po 38 letih je preklop skoraj samodejen. In če ga kdo brez rute in predpasnika vendarle prepozna po glasu ter previdno vpraša: »A ste vi …?«, se Sašo še vedno rad poigra: »Ja, sem Jan Plestenjak. Kako ste pa to vedeli?«
Čeprav sta ločena, pa Mama Manka svojemu avtorju ponuja nekaj, česar si sam ne dovoli. »Mama Manka je brez dlake na jeziku. Zelo rada hodi po robu in na trenutke gre na zasebnih zabavah tudi čez rob,« priznava. »Stvari, ki jih pove Mama Manka, jaz kot Sašo ne bi povedal nikoli. Nikdar in nikoli v življenju. Ona si lahko dovoli več, česar si Sašo ne sme.« Tudi zato pravi, da mu je lik postal svojevrsten ventil, da lahko da iz sebe tisto, kar ga teži: »Nekateri imajo hribe, drugi kolo, tretji so v prostem času lovci, jaz imam pa Manko.«
Ima pa Manka že od samega začetka eno pravilo, in sicer da se praviloma ne loteva politike. Sašo se ji je zavestno odpovedal, saj je bil slovenski humor po njegovem mnenju nekoč že preveč političen. Veliko bolj je podkovana v večnih temah, kot so odnosi med možem in ženo, življenje na podeželju, ljudski običaji, domači župnik in seveda cviček. »Črpam iz ljudi, ki jih potem preoblikujem. Ljudje prihajajo dostikrat kar sami do mene in mi govorijo neke štorije in si želijo in jim je v čast, da bom jaz to kot Mama Manka povedal naprej,« se nasmehne. »Nekatere uporabim, kakšne pa tudi takoj pozabim.«
Leta 2000 je Mama Manka doživela še en velik uspeh, ko je prišel v kinematografe film Na svoji Vesni. Tudi takrat je imela v filmu glavno vlogo, ob njej pa so pred kamerami stali še Milena Zupančič, Lojze Slak, Rebeka Dremelj, Sašo Hribar, Andrej Karoli, Robert Erjavec, Rok Cvetkov in čisto pravi Roger Moore. »Lagal bi, če bi rekel, da ni bila počaščena,« se zabava.
A slava ni vedno prijetna, kar je Mama Manka občutila tudi na lastni koži. »Na veselicah je na oder priletela marsikatera plastenka. Ko ljudje spijejo preveč, izgubijo samokontrolo. Zato sem pred desetimi leti takšne nastope opustil. Se pač ogneš tistemu, kar te dela nesrečnega,« pravi Sašo.
Veliko pomembnejše je tisto, kar je dobil v zameno: »Mama Manka mi je dala tudi veliko dobrega. Predvsem ljudi. Postal sem zelo pronicljiv, naučil sem se opazovati ljudi, da jih začutim zelo hitro. Resnično bogati pa me to, ko pridem na nastop in vidim, da so ljudje dejansko srečni, ko vidijo Mamo Manko. Da vidiš ljudi, ki si jih osrečil, je nekaj neprecenljivega, tega ne more nadomestiti noben honorar, pa čeprav seveda vsi delamo zanj.«
Med številnimi nastopi in aplavzi ima Sašo enega posebej v spominu. Na Rock Otočcu je nekoč kot presenečenje nastopil Lojze Slak. »Lojze je pred večtisočglavo množico rockerjev opolnoči zaigral V dolini tihi, jaz sem pa zapel. Vem, da tisti aplavz ni bil toliko namenjen meni kot njemu, ampak sem ga dojemal kot svojega, ker sem bil tam z njim na odru,« se spominja.
Če govorimo o Mami Manki, pa ima drugega favorita med aplavzi: koncert ob njeni 35-letnici v nabito polni Dvorani Leona Štuklja v Novem mestu. »Med vsako pesmijo so bile neverjetne ovacije, aplavzi, ves dogodek me je blazno napolnil. In takrat sem se odločil: dokler mi bo dano, bom igral Manko.«
38 let pozneje
Sašo se mora žal spoprijemati tudi s paradoksom: bolj kot je Mama Manka postajala prepoznavna, težje je bilo ljudem videti Saša Đukića. »Ko nisem v liku, si želim, da ljudje v meni prepoznajo Saša, producenta, igralca, scenarista, tekstopisca, romanopisca, profesorja. V svoji karieri sem odigral več kot dvajset različnih likov in nekateri so mi celo bolj uspeli kot Manka. Ampak ljudje preprosto želijo Mamo Manko,« pravi.
Mama Manka se je skozi desetletja spreminjala. Na začetku je imela govorno napako, humor je bil bolj preprost, danes pa pravi, da želi skozi lik tudi nekaj povedati: »Ko sem ugotovil, da me ljudje res poslušajo in da me zaradi interneta lahko spremljajo tudi otroci, sem postal previdnejši. Izogibam se vulgarizmom, na koncu zgodbe pa skušam vedno podati neko poanto, nekaj vzgojnega.«
Takšne zaključke si je zamislil tudi v novi zabavni oddaji Skedn' fešta, ki v nedeljo, 13. septembra, prihaja na spored televizije TV Veseljak Golica in za katero pravi, da mu je dala nov zagon. Njegova velika ideja je bila oddaja po vzoru sobotnih zabavnih šovov s pogovori, skeči in dobro glasbo. Ker za takšno produkcijo potrebuješ tudi denar, bo prva različica precej skromnejša od njegovih prvotnih želja. A to je pravzaprav zelo po Saševo. Po televizijskih hodnikih se ga je namreč že pred časom prijel naziv 'kralj nizkoproračunske produkcije'. Sam pravi, da večine svojih projektov ni ustvarjal z majhnim proračunom, temveč brez proračuna. In morda je prav v tem tudi skrivnost uspeha Mame Manke. Ni nastala v veliki televizijski hiši. Za njo ni stala vojska scenaristov, stilistov in marketinških strokovnjakov. Nastala je iz dolgočasja dveh gimnazijcev, ene šolske kamere in fanta, ki se mu sploh ni ljubilo obleči v žensko.
E-novice · Estrada
