Hči biatlonke Tadeje Brankovič že gradi svojo športno pot
Maša Likozar Brankovič samozavestno gradi svojo športno pot, ob njej pa stoji mama Tadeja Brankovič, ki ji kljub izkušnjam daje prostor za lastne odločitve.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Maša Likozar Brankovič trenira in tekmuje v športu, ki zahteva izjemno telesno pripravljenost, tehnično znanje in psihično trdnost. Smučarski teki in skoki so kombinacija vzdržljivosti in poguma, predvsem skoki so tisti, ki staršem poženejo kri po žilah.
»Seveda me malo stisne, ko se spusti po zaletišču in jo trenutek zatem vidiš v zraku. Takrat si samo želiš, da bi varno pristala. A vem, da v tem uživa,« priznava Tadeja Brankovič, ki se v delo trenerjev ne vmešava, je pa hčerki vedno na voljo za pogovor in motivacijo.
»Sama sem začela trenirati dokaj pozno in že kmalu na začetku me je zavrnil trener, češ da se nima časa ukvarjati z mano. A sem vztrajala in čez pol leta me je povabil, naj se jim spet pridružim. Sledila so leta trdega garanja za dobre uvrstitve,« se spominja Tadeja, ki je v svoji bogati 17-letni karieri doživela marsikaj lepega. Med drugim je dobila kar šest kolajn v svetovnem pokalu, štirikrat je bila na olimpijskih igrah, nazadnje leta 2010 v Torinu.
Ljubezen do športa je nehote prenesla tudi na svojo hčerko. »Ko sem prvič postala mama, sem želela nadaljevati športno kariero in izkusiti, kako je biti mama športnica. Ko je bila Maša stara leto dni, sem jo vzela s seboj. Na tekmah me je spremljala sestrična, ki je bila varuška, in skupaj smo preživele tri čudovite sezone, ko smo potovale po Evropi s tekme na tekmo. Takrat sem bila v svetovnem vrhu, moje ambicije so bile osvajati medalje, 10. ali 12. mesto ni več zadoščalo. Imeli sva se krasno, težko je opisati, kakšna motivacija je, ko prideš v cilj in te tam pričaka tvoj otrok. Niti za trenutek mi ni žal, da sem se tako odločila. Dala sem ji najbolj zdravo okolje, privzgojila sem ji ljubezen do športa,« še pravi Tadeja.
Šport položen v zibelko
Maša je s športom rasla od mladih nog. Shodila je pri devetih mesecih in pri enem letu je že stala na tekaških smučeh. Zelo zgodaj je začela obiskovati tudi redne treninge, sprva enkrat tedensko, nato vse pogosteje. Hitro so prišle prve tekme in prvi uspehi. Zanimivo pri tem pa je, da za njen športni začetek ni bila neposredno zaslužna mama, temveč stric.
Tadejin pet let mlajši brat Anže je Mašo kot triletnico vzel s seboj na trening in deklico je šport takoj navdušil. Čeprav je bila Tadeja ena najboljših slovenskih biatlonk, se je Maša odločila za drugo pot. Posvetila se je smučarskemu teku in nordijski kombinaciji.
V letošnji sezoni je dočakala tudi nastop v svetovnem pokalu. Prehod med najboljše je velik korak, a njena mama meni, da je pomembno postopno napredovanje. »Bolje je, da se do svetovnega pokala prebija skozi tekme nižje ravni, ki so prav tako zelo zahtevne. Sama sem bila pri šestnajstih letih vržena med starejše in veliko bolj izkušene tekmovalke in ni mi bilo lahko,« pravi Tadeja.
Prav zaradi lastne izkušnje danes hčerko podpira drugače kot morda drugi starši. Ko Maša po tekmi ni zadovoljna z rezultatom, ji pusti prostor. »Ne silim vanjo. Pustim, da sama predela stvari, saj sem spoznala, da ji to najbolj ustreza. Če pa želi pogovor, sem ji vedno na voljo.«
Šola ima prednost
Maša obiskuje smučarsko gimnazijo v Kranju, kjer je program prilagojen športnikom, a obveznosti ostajajo enake. Pri tem je mama jasna. »Šola je na prvem mestu. Od tega ne odstopam. Na koncu je matura za vse enaka,« poudarja. In ob tem dodaja, da imajo mladi danes več možnosti za usklajevanje šole in športa kot nekoč. Sodobna tehnologija jim omogoča lažji dostop do gradiva in komunikacijo z učitelji. V njenem času so zapiske še fotokopirali in iskali cenejše fotokopirnice.
Mašina največja prednost je gotovo tudi to, da ima ob sebi mamo z bogato športno kariero. Tadeja danes sodeluje s Smučarsko zvezo Slovenije kot zunanja sodelavka, zato je še vedno tesno povezana s športom. In kadar lahko, združi službene obveznosti z navijanjem za hčerko. Seveda pa še vedno rada tudi sama s tekaškimi smučmi zareže v smučino, čeprav v nasprotju s tekmovalnimi časi brez puške. »Zdaj v teku uživam in nisem pod pritiskom, ne v lovu za rezultati, zdaj je čas za uživanje v naravi in razmišljanje,« pove za konec.
E-novice · Estrada
