osebni arhiv

Večkrat nagrajeni filmski in televizijski režiser Marko Naberšnik je pred dnevi stal na rdeči preprogi 31. Sarajevskega filmskega festivala z iskrenim nasmehom in toplino v očeh. Svetovno premiero je namreč doživel njegov film Belo se pere na devetdeset. Pred leti je na isti lokaciji svetovno premiero doživel njegov celovečerni prvenec Petelinji zajtrk, in čeprav je vajen velikih trenutkov, priznava, da ga je letošnja premiera ganila.

»Premiera filma je bila res posebna. Od lanskega julija, ko smo zaključili snemanje, pa do letos se večina ekipe ni več videla, kar je vselej precej stresno in po tako velikih projektih običajno začutiš praznino. Zato je bila premiera na tako velikem festivalu res nepozabna za vso ekipo. Ker sem film med montažo videl že več kot 70-krat, sem izgubil občutek za ritem, zato je bil topel odziv občinstva, ki ni ne name ne na ekipo čustveno vezano, izjemno lepo presenečenje. Zgodba o pogumu Bronje in njene mame, ki se spoprijemata z rakom, je ljudi ganila, pogovori z njimi so trajali še dolgo po projekciji,« nam je ob vrnitvi s festivala povedal Marko, ki je ponosen, da je film po premieri prejel bronasto nagrado občinstva.

osebni arhiv

»Na festivalu je bilo skupno prikazanih 227 filmov. Gledalci lahko ocenjujejo vse filme, ki jih pogledajo. Zaradi dežja so naš film predavali v največji dvorani, ki sprejme več kot 800 gledalcev, ocene občinstva pa organizatorji objavijo šele dan po končanem festivalu. Dobiti od občinstva na tujem festivalu tako visoko oceno (4,7) in to v tako kakovostni ter številčni mednarodni konkurenci je izjemno. Že od Petelinjega zajtrka in tudi na podlagi vsega, kar ustvarjam na televiziji, so moje vsebine vedno osredotočene na gledalce. Zato mi glas ljudstva pomeni veliko. Tak festivalski dosežek je tudi dobra popotnica za gledalce, saj zagotavlja, da gre za zgodbo, ki se gledalcev dotakne in jih nagovori.«

Družina je zanj sveta

Poleg filmskih ustvarjalcev 52-letnemu režiserju največ pomeni podpora družine, s katero že vsa leta ponosno praznuje vse svoje uspehe. In ko znani Mariborčan govori o družini, se mu glas malce omehča.

osebni arhiv

»Družinske podpore sem deležen že od samih začetkov filmske poti. Že v osnovni šoli so starši prisluhnili vsaki moji želji po obisku kinematografov. Pozneje so me podpirali tudi tako, da so mi omogočili obisk zasebne šole v New Yorku, kjer sem posnel kratek film, s katerim sem leta 1996 opravil sprejemne izpite na AGRFT. To je bil čas brez internetnih povezav, brez mobitelov, brez digitalnih kamer, zato je bila ta izkušnja res nekaj posebnega, saj smo filme snemali še na 16-milimetrski filmski trak. Omenjam zato, da bi bolj ponazoril, kako pomembna je bila podpora staršev na tej poti, saj je bil svet takrat drugačen, ker ni bil digitalno povezan, kot je danes. Na moji poti je imela pomembno vlogo tudi moja sestra Mateja, ki je danes uveljavljena mojstrica ličenja in maskerka pri filmu. Pomagala mi je pri vseh prvih korakih na filmski poti po akademiji. Bila je ob meni pri filmih Šanghaj, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet pa tudi pri vojnem filmu Gozdovi so še vedno zeleni. Tudi danes sva ves čas v stiku in drug drugemu zaupava poklicne dileme,« nam je razkril.

Mediaspeed

Marko je že več kot 15 let srečen v objemu srčne izbranke, kostumografke Jane Čoh. »Z Jano sva se spoznala pred leti, med snemanjem igrane otroške TV-oddaje Pravljica o zlati uri. Jana razume moj svet, podpira me, tudi ko ni ob meni,« je povedal režiser, ki svojo zasebnost raje drži zase, nam je pa vseeno zaupal, da ga partnerica, starša in sestra obiščejo na vsakem večjem snemanju.

osebni arhiv

»Ta podpora je res dragocena. Mateja je z menoj na še več različnih načinov, saj je pri nekaterih projektih z menoj sodelovala poklicno, takrat, kadar ni, pa je prišla večkrat pogledat na snemanje, kako tam poteka delo. Sestrski nadzor pač. Vsak filmski projekt je čustveno zahteven, saj traja zelo dolgo, da ga zaključiš, film Belo se pere na devetdeset pa smo ustvarjali kar sedem let. Če imaš podporo družine, je lažje, ko so pred teboj izzivi. Pa tudi takrat, ko kaj ne gre tako, kot bi moralo, je lažje,« priznava Marko, ki se je doslej podpisal že pod več kot 500 TV-projektov, med drugimi tudi pod Ja, chef!, Studio City, Firbcologi, Viktorji, As ti tud not padu?, Zmago Batina – Vzemi ali pusti, Na zdravje, Pod klobukom. Zdaj ga čakajo številni drugi festivalski obiski s filmom Belo se pere na devetdeset, slovenska premiera pa je predvidena konec novembra.