Arhiv Lady

Lucija Selak se je v tek zaljubila v osnovni šoli. »Uživala sem, ko smo pri športni vzgoji tekmovali v teku. Na cilju sem bila vedno med prvimi ali celo prva. Učitelj športne vzgoje Vito me je zaradi dobrih rezultatov prijavil na regijsko tekmovanje. Če se prav spomnim, je šlo za tek na 5 kilometrov,« se spominja glasbenica.

osebni arhiv

Pove, da je bila nad tem tako zelo navdušena, da je dan pred tekmo želela preveriti svojo vzdržljivost, zato je zagnano odtekla petkilometrsko razdaljo. »In to je bila velika napaka,« priznava, »saj sem imela naslednji dan hude bolečine v mišicah. To sem pred startom povedala tudi trenerju, ki se je samo prijel za glavo,« se smeje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je zato na cilj pritekla zadnja. »Hkrati smo ugotovili, da imam bronhitis, zato sem kmalu dobila tudi pumpico za inhaliranje.«

Danes najraje teče v naravi. »Na Pahi, kjer sem odraščala, je krasna gozdna trasa, ki je moja dolgoletna prijateljica in zaveznica. Tam sem tekla že v srednji šoli in tudi takrat, ko sem že hodila v službo, sem v prostem času tekla,« pove in doda, da imajo tekaški copati stalno mesto v njenem kovčku tudi, ko z Ansamblom Saša Avsenika gostuje po svetu. »Če ne za tek, pa pridejo prav za kak jutranji sprehod.«

Marsikateri rekreativni tekač pove, da tek ni le rekreacija za telo, temveč krepi tudi duha. In Lucija se s tem strinja. »Tek je moja meditacija. V rosnih letih je bil moja prva 'monologna psihoterapija'. Ko sem tekla, najpogosteje po gozdu, sem v glavi razrešila ogromno stvari in se domov vrnila prerojena. Zelena barva narave, žvrgolenje ptic in svež zrak delajo čudeže! Tek je res blagodejen.« Za dobro fizično kondicijo skrbi tudi z zdravo in uravnoteženo prehrano. »Srečo imam, da sem odrasla na vasi, kjer smo imeli vse domače. Jem vse in v zmernih količinah. Pa ogromno vode spijem,« pove.

Arhiv Lady

Lani je polmaraton prvič pretekla na Ljubljanskem maratonu. Letos bo tekla znova. »To je bila krasna stvar! Sprva sem trdila, da bom teh 21 kilometrov pretekla iz trme. Vendar se je nato zgodil tako zelo lep dogodek. V meni je bilo toliko sreče in navdušenja, da trma ni imela niti najmanjše možnosti,« se smeje. Spominja se srčne podpore, ki so je bili tekači deležni od navijačev.

»Kar na smeh mi je šlo, ko sem med tekom opazovala v jesenske odtenke odeta drevesa, toplo jesensko sonce in iskreno navijanje otrok ob progi. Bilo je prelepo!« Na startu si je zadala cilj, da prvih 10 kilometrov ne bo gledala na uro in da do 17. kilometra ne bo vzela ne vode ne čokoladic, ki so jih ponujali ob trasi. »Rekla sem si: 'Zdrži!' In je šlo. Zadnji kilometer sem celo sprintala!« navdušeno pove. Na vprašanje, kakšna je razlika med tekom na maratonu in ko teče sama, v naravi, pove: »Ko tečem zase, si krepim disciplino, skrbim za celostno dobro počutje in zdravega duha. Prvo uradno tekmovanje, ki sem se ga udeležila bolj za šalo kot zares, pa se je izkazalo za pomembno osebno zmago. Bil je tudi dodaten zagon in motivacija za mojo nadaljnjo tekaško pot.«

Prizna, da so ji rezultati začeli biti pomembni šele pred tremi leti. »Takrat sem si kupila uro znamke Garmin in zdaj na njej veselo preverjam svoj čas in kondicijo. Moj najboljši čas na 10 kilometrov je 5:43. To je hoja, bi se pošalil moj prijatelj,« se smeje. Najraje teče pred 9. uro zjutraj. Pove, da tekaškega zidu, krize, ki jo tekači običajno doživijo po določeni pretečeni razdalji, še ni doživela.

»Tečem počasi, zato ne verjamem, da je ta kriza pri meni sploh mogoča,« se namuzne. Tistim, ki se sramežljivo spogledujejo s tekom, pa svetuje, da začnejo s hojo. »Nadaljujte s hitrejšo hojo, lahkotnim tekom krajših razdalj in nato pospešujte in nadgrajujte. Če je želja prava, bo šlo. Meni je na primer pomagalo, da sem tekla ob bolj izkušenem tekaču od sebe, ki mi je šel, iskreno povedano, zato kar malo na živce. To me je motiviralo, da sem želela biti vse boljša. In danes tečem hitreje, kot sem tekla pred tremi leti,« pove.

osebni arhiv

Ne samo tekačica, Lucija je tudi ljubiteljska plezalka. »Kot deklica sem preplezala vsa mogoča drevesa. Doma smo imeli ogromen oreh in z bratom sva tekmovala, kdo bo prej na vrhu. Plezanje mi je všeč, ker je pri tem aktivno celotno telo, še posebno roke in hrbet. Sem visoka, in če aktivno ne utrjujem mišic hrbta, me kmalu kje uščipne,« priznava. Do pred kratkim je bila navdušena nad dvoranskim plezanjem. »S prijateljico Leo Mederal pa sva pred časom odkrili Gradiško turo in sklenili, da bova še šli,« pove.