Gregor Ravnik izbral oder namesto zobozdravniškega stola
Gregor Ravnik bi danes lahko popravljal zobe, a je izbral precej manj varno pot. Glasba je premagala strah, zdaj pa navdušuje tudi kot igralec.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Poznamo ga kot pevca z izjemnim glasom, opernega solista, voditelja oddaje Dobro jutro in mladeniča, ki je nekoč stal pred veliko življenjsko odločitvijo: varna pot zobozdravnika ali negotovi svet glasbe. Gregor Ravnik je poslušal srce in izbral glasbo, zdaj pa svojemu umetniškemu zemljevidu dodaja še eno postajo, gledališče, saj kot igralec navdušuje tudi v komediji Zadnja večerja.
Ko se prižgejo odrske luči, je Gregor Ravnik videti, kot da tja preprosto sodi. Suveren, miren, zbran, a za samozavestjo, ki jo izžareva danes, so leta izkušenj, učenja in tudi dvomov. »Samozavest je definitivno nekaj, kar sem gradil skozi leta. Oder te nauči veliko, tudi tega, kako sprejeti svoje napake in jih obrniti v svoj prid. Oder je bil dolgo predvsem moj glasbeni dom. Opera me je naučila discipline in natančnosti, koncerti stika z občinstvom, zdaj pa je v moje življenje vstopila še komedija. Tu sem stopil na teren, kjer pravila niso povsem enaka tistim, ki sem jih vajen,« je v smehu povedal Gregor in dodal: »Pri glasbi imaš neko varnost, na gledališkem odru pa si bolj izpostavljen trenutku. Ampak ravno to naredi vsak večer poseben, še posebej, če si dovoliš stopiti iz cone udobja.«
Čeprav ga večina ljudi še vedno najprej prepozna kot opernega in pop pevca, ga misel na to, ali ga bo občinstvo sprejelo tudi kot igralca, očitno ne obremenjuje pretirano. Prepričan je, da gledalcev ne prepričajo nazivi, temveč nekaj veliko preprostejšega, pristnost. »Če je zgodba iskrena, jo ljudje začutijo ne glede na to, v kakšni vlogi te poznajo. Je pa res, da imajo določena pričakovanja, ampak na koncu vedno zmaga pristnost.« In morda je prav pripravljenost stopiti tja, kjer še ni bil, ena glavnih niti Gregorjeve zgodbe, saj njegova pot že dolgo ni le ravna črta.
Ena najbolj nenavadnih postaj na njej je zobozdravstvo, pravi sam. »Poklic, ki bi mi lahko ponudil precej predvidljivo in varno življenje, sem zamenjal za umetnost, kjer zagotovil skoraj ni. Zapreti ena vrata, ko še nimaš nobenega zagotovila, kaj natančno te čaka za drugimi, ni najlažja stvar na svetu. Pri meni je bil zelo intuitiven trenutek, odločitev sama je prišla iz nekega notranjega občutka, da moram glasbo postaviti na prvo mesto in ji nameniti ves svoj čas. In seveda mi ni žal, saj počnem tisto, kar me najbolj osrečuje.« Takšne odločitve so od daleč pogosto videti preproste in 'sanjske', ko človek sledi sanjam, tvega in mu uspe. V resničnem življenju pa je vmes še veliko vprašajev. »Kaj, če ne uspe? Kaj, če je bila varnejša pot vendarle prava? Sam se teh vprašanj nisem znebil tako, da bi postal neustrašen, premagala jih je druga misel. Pogum pride nekako zraven, ampak tisti občutek 'kaj pa, če nikoli ne poskusim' je bil močnejši od strahu pred neuspehom.«
Ko nima vsega pod nadzorom
Morda se prav zato danes tako dobro znajde v umetniškem svetu, ki mu vedno znova jemlje občutek popolnega nadzora. Opera ima partituro in strukturo, gledališka komedija pa odpira vrata spontanosti, kar je Gregorju všeč. »Skozi leta sem se navadil, da me ta spontanost samo še bolj osvobodi. Pri operi se moram držati določene strukture, medtem ko mi komedija ponuja več prostora za igranje. In če bi moral svoj odnos do odra strniti v eno samo besedo, bi izbral svobodo. Pa s tem ne mislim, da lahko počnem karkoli, ampak je povezana z iskrenostjo. Na odru moraš biti tudi iskren, in to občinstvo hitro začuti,« prizna Gregor Ravnik, ki se je prav tako moral sprijazniti z eno od najpomembnejših lekcij nastopanja, da nikoli nima vsega pod nadzorom.
»Zdaj vidim, da s tem ni nič narobe. Oder te vedno znova uči, da te lahko marsikaj preseneti, ti se pa moraš znajti v vsaki situaciji. Tudi dvomi niso čisto izginili, še vedno so prisotni in mislim, da je to zdravo. Pomembno pa je, da te ne ustavijo, da jih uporabiš v svoj prid. Ko stopiš pred občinstvo, moraš vse tisto, kar se je dogajalo pred tem, negotovost, priprave, težje trenutke, pustiti za seboj. Takrat obstajata samo oder in publika,« še prizna operni pevec in sveži obraz oddaje Dobro jutro na TV Slovenija, ki pravi, da nima težav s prehajanjem med različnimi umetniškimi svetovi.
»Meni se zdi kar precej naravno. Opera, koncerti, televizija in gledališče me ne razpršijo, ampak bogatijo. Vsakič, ko sem na odru, se mi odpre nov pogled na izražanje, in to me kot umetnika ohranja živega.« Skupaj z Majo Martino Merljak, Urško Vučak Markež in Sašo Klančnikom nastopa v komediji Zadnja večerja, s katero se jeseni odpravljajo na turnejo po Sloveniji, komedija pa je Gregorju še posebej zanimiva zaradi svoje dvojnosti.
»Ljudje pridejo v dvorano po smeh, vendar se za šalami pogosto skrivajo presenetljivo resnične življenjske situacije. Na eni strani smeh, ki ga tudi na odru včasih komaj zadržujemo, po drugi strani pa prikazuje življenje, v katerem se lahko vsak malce najde, tudi v resnih temah,« je še povedal akademsko šolani pevec, ki je zasebno precej bolj umirjen kot na karierni poti. »Ko nisem v gledališču, operi ali na koncertnem odru, se moja zgodba hitro umiri in sem v vsakdanjem življenju precej preprost človek. Cenim mir, prijatelje, družino, potovanja in večere v dobri družbi,« še poudari Gregor, ki si je sicer res izbral življenje pod žarometi, a ga več kot očitno še vedno privlačijo preproste stvari.
»Zdi se mi, da sem imel srečo, da sem našel v življenju svojo največjo strast. Življenje je prekratko, da si ne bi dovolili sprejeti kakšnega izziva. In sem prepričan, da jih še ne nameravam nehati sprejemati tudi v prihodnje. Če sem imel nekoč pred seboj vprašanje 'Kaj pa, če nikoli ne poskusim?', mislim, da sem zdaj našel svoj odgovor. Treba je poskusiti, stopiti na oder in videti, kam te odpelje.«
E-novice · Estrada
