osebni arhiv

Ujeli smo ga dan po koncertu v njegovi rodni Bitoli. Vsak nastop tam je zanj posebej globoko čustveno doživetje. »Bitola, moj rodni kraj, kot gre znana pesem, kraj, kjer sem rojen, kraj mojega otroštva in začetkov glasbene poti,« pove Goran Bojčevski.

Koncertirati pred domačim občinstvom zanj ne pomeni le glasbenega nastopa, temveč tudi zavedanje, da je nosilec zgodovine kraja in njegovih sanj. »Podpora domačinov me vedno navda z močjo in željo po še boljši izvedbi. Hkrati pa je Slovenija, kjer živim in ustvarjam, prav tako moj dom. Enako velja tudi za slovensko občinstvo. Obe, tako Slovenija kot Severna Makedonija, sta del mene in glasba je most, ki ju povezuje,« prizna. Kljub temu da velja za glasbenika svetovnega formata, se v Sloveniji nikoli ni počutil ujetega. »Slovenija je majhna država, a bogata s kulturno energijo in priložnostmi. Tu sem našel občinstvo, ki spoštuje tako tradicionalno kot inovativno glasbo, kar mi omogoča svobodo ustvarjanja. Seveda je glasbeni svet velik, vendar ima Slovenija tudi odličen geografski položaj in je zame pomembna baza in kraj, kjer se lahko razvijam.« 

Zavrnjen kot učitelj klarineta

Hkrati je opravil sprejemna izpita v ZDA in na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter izbral slednjo. Zakaj? »Ljubljana me je prevzela s svojo prijaznostjo, bogato glasbeno sceno in toplino ljudi. V ZDA sem videl več priložnosti, a sem vedel, da bom v Ljubljani lažje ohranil stik s svojimi balkanskimi koreninami in hkrati razširil glasbeno pot, ki jo nosim v srcu,« priznava.

Na Akademiji za glasbo je študiral pri profesorju Slavku Goričarju, ki mu je predal veliko odličnega znanja. Na Glasbeni šoli Celje se je prijavil na razpisano delovno mesto učitelja klarineta, a čeprav je svetovno znani klarinetist, ni bil izbran. »To je bila zelo neprijetna izkušnja, ki pa me ni zlomila,« je iskren. Podobna zgodba se je zgodila pred 20 leti, ko je uspešno opravil avdicijo v SNG Opera in balet Ljubljana, vendar so nato zaposlili hišnika. »Včasih se sistemi ne odzovejo pravično, kar je lahko posledica različnih dejavnikov – od birokracije, predsodkov ali pa gre preprosto za nesrečne situacije. A jaz verjamem v svoje znanje in ljubezen do glasbe, zato bom vztrajal. V Sloveniji je veliko priložnosti, še posebno če glasbeniki med seboj sodelujemo in si pomagamo. Verjamem, da bom še našel tudi priložnost za poučevanje in širjenje glasbene umetnosti,« se ne preda virtuoz na klarinetu, ki se je izkazal kot izvrsten skladatelj.

Orkestrska dela, ki jih je skomponiral, so se znašla v obveznem učnem načrtu Mozarteum University v Salzburgu, kjer je opravljal podiplomski študij. »Gre za eno najprestižnejših glasbenih ustanov na svetu, zato je vključitev moje skladbe v njihov učni program velika čast. To pomeni, da moja glasba lahko nagovarja študente in glasbene ustvarjalce daleč zunaj meja mojega domačega okolja. Je potrditev, da sem na pravi poti, in me spodbuja, da nadaljujem s skladanjem in ustvarjanjem,« pravi.

osebni arhiv

Glasba je živ izraz

Ko je opravljal sprejemni izpit na Mozarteumu, je bil profesor Alois Brandhofer, nekdanji solistični klarinetist berlinske in dunajske filharmonije, tako prevzet nad globino njegove interpretacije, da jo je moral trikrat ponoviti pred študenti. »Vsakič sem skušal vnesti nekaj novega, nekaj bolj pristnega. Profesor je na koncu povedal, da sem s tem dokazal, da moja glasba ni le tehnična izvedba, temveč živ izraz, ki se lahko razvija in poglablja,« se spominja. Goran je znan tudi po svojih improvizacijah na nastopih, ki so zanj esenca svobodne komunikacije. »Na odru se tako vsak koncert spremeni v edinstveno izkušnjo, ki je ne moreš ponoviti,« meni. In kako se na to svobodo odzivajo kolegi na odru? »Večinoma so navdušeni, saj jim improvizacija omogoča, da so sooblikovalci glasbene zgodbe in ne le izvajalci. Skupaj ustvarjamo dialog, ki navdušuje tudi občinstvo.«

Kot ljubitelj etno glasbe, še zlasti tiste balkanskega melosa, je ustvaril tudi svoj glasbeni slog, tako imenovani balkan nuevo. »Je moj način, kako združujem bogato balkansko glasbeno tradicijo s sodobnimi vplivi. To ni le glasba, temveč zgodba o moji poti, identiteti in ljubezni do glasbe, ki presega meje. Sem namreč državljan sveta,« je slikovit umetnik. 

Mediaspeed

Njegov prijatelj Toše Proeski

Z znanim glasbenikom Tošejem Proeskim ju ni družilo le iskreno in globoko prijateljstvo iz otroštva, temveč tudi strah pred letenjem. »Toše je bil izjemna osebnost, predan glasbi in ljudem. Skupaj sva preživljala srednješolske dni, delila sanje in izzive. Glasbena šola v Bitoli je majhna in s sošolci smo bili kot družina. Spominjam se druženj in petja ob kitari. Nazadnje sva se srečala po njegovem koncertu v Križankah in se takoj vrnila v srednješolske čase. Takrat me je tudi povabil, da bi bil njegov gost na koncertu v Beogradu, kjer bi igral kaval, to je tradicionalna makedonska piščal. In to je tudi razlog, da svoj koncert v Križankah začnem ravno s tem glasbilom,« pripoveduje Goran.

S slovenskimi glasbeniki se zelo dobro razume. »Nekaj prijateljstev traja že desetletje, kar je neprecenljivo. Ti odnosi bogatijo mojo glasbeno pot in življenjske izkušnje,« razkriva.

Ni skrivnost, da se je slovenščine naučil skoraj čez noč zaradi ljubezni. »Ljubezen do Slovenije in do žene Barbare je bila velika motivacija za učenje,« se nasmeje. »Slovenščina sploh ni enostavna, a z ljubeznijo in predanostjo sem jo usvojil. To mi je pomagalo, da sem se še bolje povezal z ljudmi in kulturo.« Žena, s katero si je v Celju ustvaril družino, ni iz umetniških vod. »Kar mislim, da je za nekatere stvari v skupnem življenju dobro,« je prepričan. O tem, kaj bi Barbara povedala o življenju z umetnikom, sklepa: »Verjetno bi rekla, da je polno presenečenj, vzponov in padcev, a tudi neizmerne strasti in ustvarjalnosti.«

Tudi njun 13-letni sin kaže izjemen talent za kitaro, predvsem električno, s katero že osvaja številna priznanja in nagrade. Mika pa ga tudi šport. Pri obojem ga podpira. »Vsak otrok mora slediti svoji strasti. Spoštujem njegove želje pri vsem, kar želi poskusiti, da bi našel svojo srečo. Želim si, da mu poklic, ki ga bo izbral, ne bo le rutina, temveč veselje.«

osebni arhiv

Prejemnik bronastega občinskega grba

Celjani so mu čast izkazali s podelitvijo bronastega občinskega grba. V knežjem mestu, ki ima bogato zgodovino in razvito kulturno sceno, se počuti sprejetega in cenjenega. Priznanje občine mu pomeni potrditev, da je s svojim delom prispeval k lokalni skupnosti in kulturi. »Rad imam Celje, saj ponuja mir in hkrati energijo za ustvarjanje,« je iskren glasbenik, ki si nekoč želi zaigrati s Stingom.

»To bi bila zame dragocena izkušnja in velik izziv,« pove. Do takrat pa nas bo s svojo glasbo nagovarjal na domačih in tujih odrih. »Načrtujem sodelovanja z različnimi glasbeniki iz Slovenije in tujine. Glede tega moram ostati še nekoliko skrivnosten, edino, kar lahko za zdaj povem, je to, da se obetajo izjemna sodelovanja,« se skrivnostno namuzne. In povabi na svoj skorajšnji koncert v Križanke, kjer bo med drugimi predstavil tudi svoj avtorski slog balkan nuevo.