Jure Klobčar

»V gledališče sva šla, kadar sva za to izrazila zanimanje, nikoli pa naju starša nista vlekla s sabo, tako da niti nisva bila v okolju, kjer bi se lahko počutila, da sta mama in oče nekaj posebnega. Šele po tem, ko sva se vključila v gledališki svet, sva res videla, kdo sta. A takrat sva se tudi sama začela vključevati vanj na svoje načine, tako da naju to ni nikoli zadelo,« pripoveduje Voranc, France pa dodaja, da je na to, da ima slavnega očeta, prvič pomislil, ko so šli z njim leta 2019 v Hamburg v Thalia Theater gledat predstavo Neverland, v kateri je nastopal.

Zdaj brata Mandić že nekaj časa zelo uspešno stopata po poti svojih staršev, kar sicer ni čudno, saj je Pia igrala tudi v času obeh nosečnosti. France je že pri 14 letih nastopil v glavni vlogi v filmu Nejca Gazvode Vzornik, Voranc pa je leta 2022 v Slovenskem mladinskem gledališču igral v avtorskem projektu v okviru programa Mlado Mladinsko Svoje usode krojači v režiji Ane Duša, leto pozneje pa v stranski vlogi v filmu Igrišča ne damo! režiserja Klemna Dvornika.

Jure Klobčar

Igralski debi sta sicer skupaj doživela že leta 2016, ko sta z očetom nastopala v uprizoritvi Mini teatra Tiest, ko sta imela devet let in pol oziroma enajst let. Oba imata na to zelo lepe spomine. »Meni je bilo zelo zabavno. Sem pa takrat zelo zasovražil umetno meglo. Zdaj me ne moti več ta vonj, je pa to trajalo kar dolgo,« nam je dejal France, Vorancu pa se je v spomin zelo vtisnil tekst. »Vse skupaj imam v zelo lepem spominu, še vedno pa mi v glavi ostaja tudi Senekovo besedilo. Tudi v moji prvi predstavi iz Cikla moškosti: Prolog iz Kraterja je zgodba o Tiestu in Atreju. Veliko je vzporednic, tudi režijskih, kdo nastopa in kako so preobrnjene vloge,« razkriva Voranc, ki tudi pri Ciklu moškosti sodeluje z bratom, v času srednje šole pa sta skupaj igrala tudi na Poljanskem odru.

Oba menita, da ju je delo povezalo, čeprav se Francetu zdi, da je Vorancu najtežje delati z njim, ker od njega tudi največ zahteva, on pa se mu ne pusti, kar ga zelo frustrira, čemur pritrjuje tudi Voranc. »France mi lahko reče marsikaj, velikokrat se trčiva, kljub temu pa naju to definitivno povezuje. Prav to pa gre skupaj s tem, s čimer se ukvarjamo v Ciklu moškosti, z avtoritetami, bratskimi odnosi, pozicijami moči in nemoči ter obračanju vsega tega,« pojasnjuje Voranc.

Pestra bratska dinamika

V otroštvu je sicer kot starejši brat imel večinoma Voranc glavno besedo oziroma se je France zgledoval po njem. »Imamo posnetke iz Umaga, kako začne Voranc udarjati po hidrantu in potem začnem še jaz. Velikokrat sem ponavljal stvari za njim, je pa tudi on kakšne za mano, da ne bo pomote, nisem bil neizviren,« se nasmehne France.

Brata pravita, da nista bila zelo poredna otroka, France se še najbolj spomni, kako sta nekoč v Strunjanu čez ograjo pojedla vse jagode in bila zato kregana. Za denar, ki ga je kot 8-letni fantič dobil z igranjem violine na ulici Zadra, pa je vsem plačal pico. »V eni uri je zaslužil 200 kun. France je bil res luštkan otrok, igral pa je v Zadru, kjer je turizem na vrhuncu,« se spominja Voranc, ki je po odštetem denarju za pico hodil po mestu in gledal po trgovinah, kaj bi se jima z izkupičkom še splačalo kupiti. Odločila sta se za nakup sladkarij.

Jure Klobčar

Različna, a enako glasna

Osebnostno pa sta si (bila) po lastnih besedah zelo različna. »Jaz se še vedno jemljem kot zadržanega. Mislim, da se mi je to mogoče malo spremenilo v srednji šoli z izkušnjami na odru, saj sem pridobil drugačno samozavest,« pravi Voranc, s čimer pa se France ne strinja: »Meni je to zelo čudno, saj Voranca dojemam kot zelo ekstravertirano osebo, medtem ko sem jaz ekstravertiran, ampak manj, in potem on pravi, da je introvertiran.« Voranc je ob tem dodal, da se glede tega vedno narobe razumeta. Pa ne samo glede tega, nestrinjanja tudi vedno glasno izražata. Medsebojno prepiranje je namreč njun zaščitni znak. »Oba sva zelo konfliktna in to nama zelo ustreza,« pravi Voranc, France pa dodaja: »Ja, nama že, drugim, ki so zraven, pa ne.«

Mnogim je to tudi zelo smešno. »Zadnjič smo se peljali v avtu. Jaz sem bil čisto zadaj na sedmem sedežu, France pa spredaj in sva se drla čez vse, drugi so se nama smejali, češ da sva kot dva petletna otroka in da se bova še pri 60 letih tako kregala,« v smehu pove Voranc.

Sašo Radej

Podobna sta si tudi v tem, da imata oba zelo rada hrano. Voranc jo rad tudi pripravlja, France pa jo raje uživa – manj sicer bratovo, ker jé in pripravlja izključno brezmesne jedi. Na srečo tudi nimata istega okusa za dekleta. Vsaj za zdaj se jima namreč še ni zgodilo, da bi jima bila všeč ista punca. So pa obema zelo všeč potovanja. Pred dvema letoma sta bila skupaj v Berlinu, letos pa sta se pogovarjala, da bi se srečala v Italiji, a je potem načrt padel v vodo.

Bosta pa mesec dni skupaj s soustvarjalci Cikla moškosti preživela na Krku, kjer bodo ustvarjali peto predstavo z naslovom Opraviti s sinom. Jeseni pa Voranca čaka študij režije na AGRFT, za katerega se je odločil po celoletnem kolebanju med igro in režijo, predvsem na podlagi izkušenj iz predstav, ki jih je pomagal ustvarjati v zadnjih letih. France pa ostaja pri igri. Letos ga sicer čaka še zadnji letnik poljanske gimnazije, do konca leta pa namerava izdati tudi pesniško zbirko.