Tanja Ribič: Nikoli si ne bom zatiskala oči pred resnico
Tanja Ribič je ženska, polna miline in nežnosti, po drugi strani pa ženska z neustavljivo energijo. Tudi njen humor je nekaj posebnega. Zna se ponorčevati tudi iz sebe.
To pa je redek dar. Kmalu bo postala babica in se tega neizmerno veseli. Veseli pa se tudi nove različice predstave Tako ti je, mala, ki bo 11. novembra 2025 doživela 50. ponovitev. To je prvi ženski stand up muzikal, v njem se pokaže kot komičarka, imitatorka, pevka in predvsem človek. Na Lady smo se z njo pogovarjali o ljubezni do gledališča in do njene ustvarjalne družine.
Tanja, postali boste babica, hkrati pa imate toliko energije za nove projekte, kot da ste na začetku kariere. Kako vam to uspeva?
Zdaj ko smo v veselem pričakovanju, imamo od radosti vsi še več energije! Morajo pa biti projekti, ki jih delamo, srčni!
Pripravili ste posodobljeno različico predstave Tako ti je, mala. Nam jo malo opišete, predstavite?
Svet se je od premiere zelo spremenil. Postal je bolj absurden. To pa je odlično izhodišče za satiro. Zdaj je v predstavi besedilo kot komentar na vsakdanje dogodke. Iskreni komentar, za vsako besedo stojim. In v predstavi je ostalo samo tisto, kar sem sama napisala.
Kako je ideja za to predstavo sploh nastala? Je zrasla iz osebne zgodbe, vaših razmišljanj ali iz potrebe po pogovoru z občinstvom?
Iz potrebe po igri. Da se igram. Da s tem zabavam druge. To sem jaz. Vedno sem bila razredni klovn in vedno mi je bilo najlepše nasmejati nekoga. In vedno sem bila znana po tem, da se nisem nikogar bala in da sem si upala povedati resnico in se tudi pošaliti na lasten račun.
Kakšna energija se po vašem mnenju vzpostavi med vami in občinstvom v tej intimni, iskreni predstavi?
Se mi zdi, da se imamo na koncu vsi radi. Vem, da se sliši neumno, ampak res, čutiti je neko radostno katarzo. Aplavz je vsakič ganljiv.
Poznamo vas kot igralko, pevko, televizijsko osebnost, kako v tej predstavi združujete vse te plati sebe?
Tu se pokažem predvsem kot komičarka, imitatorka, pevka in predvsem človek. Tudi kot kostumografka sem si dala duška, saj sta moji 'bajsiki' prav simpatično oblečeni.
Se vam zdi, da ste danes kot umetnica svobodnejša kot v preteklosti?
Absolutno. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se osvobodila spon, ki jih nosi slovenski igralec. Že na akademiji dajo igralcu premalo vedenja o tem, da je ustvarjalec, soustvarjalec, ne pa orodje režiserja. Seveda mora sodelovati z režiserjem, pa vendar mora znati pogledati situacijo tudi od daleč.
Kako se vaša ustvarjalnost danes razlikuje od tiste izpred 20 let?
Razlikuje se ravno po tem, da si dovolim biti svobodna. Da sem si s svojimi izkušnjami in znanjem pridobila orodje, ki mi streže v vsaki situaciji.
Slovenci vas radi vidimo v vlogah, kjer ste sproščeni, duhoviti, a hkrati čustveno iskreni. Je to ravnotežje težko vzdrževati tudi zasebno?
Sproščena sem, ker ne maram pretvarjanja, ki je danes osnovno izhodišče za vse. Tako v zasebnem življenju, medijih, politiki. Želim si sproščenosti in preprostosti. Vse prave, velike stvari so preproste. Rada se šalim in, ja, sem čustvena. Biti v ravnovesju je pa sploh največji izziv za vsakogar danes.
Je humor po vašem najboljši način, kako se spopasti z življenjem in z leti, ki prihajajo?
Pri nas doma ves čas drug drugega spravljamo v smeh. Kar se pa tiče humorja, ki ga uporabljamo profesionalno, je to sladek premaz čez grenko tableto resnice.
Znate pa biti tudi zelo resni, zavzeti, zavzemate se za čisto in zdravo okolje, za samooskrbo, borite se proti globalizaciji … Kakšne so vaše vrednote?
Včasih sem bila še bolj zavzeta. Pa sem ugotovila, da mora vsak posameznik sam prehoditi svojo pot. Nikoli si ne bom zatiskala oči pred resnico, ampak drugim oči ne bom na silo odpirala. Največja vrednota je zame svoboda. Žal se je danes večina ne zaveda in ne občuti, da nam polzi skozi prste.
Kaj bi rekli, da vam danes daje največ navdiha – ljudje, izkušnje, tišina, oder?
Ljubezen in narava. Navdajata me z lepoto in mirom. Vse drugo so orodja na poti do občutka lepote in miru.
Igrali ste mnogo vlog. Katera vam je pustila največji pečat in zakaj?
V meni jih kar nekaj še živi. Pri občinstvu pa verjetno Marjana iz Teatra Paradižnik, Špela iz Kajmaka, Velepička iz Klinike in zadnje čase slišim, da tudi Silvija iz filma Traktor, ljubezen in R’n’R. Najbolj sem pa vesela, ko se nekateri še po 20 letih spominjajo moje vloge Elize Doolittle iz Pigmaliona. To je tako lepo, saj je gledališče sicer tako žalostno minljivo.
Če bi se danes srečali s svojo mlajšo različico, kaj bi ji rekli?
V redu si! Ne bodi tako prestrašena!
Kako gledate na umetnost danes, je še vedno zatočišče in način izražanja ali je nekaj tretjega?
V bistvu je en lep način komunikacije s svetom.
Vsa vaša družina je zelo ustvarjalna, in to na več področjih. Kako vam je to uspelo?
To je, kot če bi dimnikarja vprašali, kako to, da je njegov sin dimnikar. (smeh) Zgodilo se je pač. To je naš način življenja. Medtem ko čakam na blagajni, mi roji po glavi besedilo, ki ga bom napisala za predstavo. Medtem ko jaz še pakiram, moj mož, namesto da me preganja, muzicira na kitari, in tako mi je napisal že veliko pesmi. Otroci so pač bili rojeni v takšno delavnico. In videti je, da to samo še nadgrajujejo.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
