20 let nepričakovanega prijateljstva Matjaža Končana in Jerneja Slivnika
Član priljubljene skupine Čuki, Matjaž Končan, že dve desetletji goji posebno prijateljstvo s paralimpijcem Jernejem Slivnikom. Združila pa ju je harmonika.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Član priljubljene skupine Čuki, Matjaž Končan, že dve desetletji goji posebno prijateljstvo z Jernejem Slivnikom, paralimpijcem, ki kljub težki življenjski preizkušnji ostaja izjemno pozitiven in navdihujoč človek. Spoznala sta se, ko je Jernej pri petih letih hudo poškodovan ležal v bolnišnici, pa si je zaželel, da bi mu prišel nekdo na harmoniko zaigrat pesem Ferrari polka. Obiskal ga je Matjaž in od takrat naprej sta velika zaupnika.
Jernej Slivnik je bil še otrok, ko ga je doletela huda prometna nesreča. Star komaj pet let je utrpel težke poškodbe, izgubil očeta in sestrico ter dolgo preživel v komi. Bolnišnica in rehabilitacijski centri so postali njegov drugi dom. Prav tam pa se je začela njegova zgodba z Matjažem Končanom.
»Prejel sem klic in prošnjo, da bi v bolnišnici na harmoniko zaigral pesem Ferrari polka dečku, ki se je zbudil iz kome. Niti za trenutek nisem razmišljal,« se spominja Matjaž, Jernej pa: »Spomnim se, kako vesel sem bil, ko je prišel Matjaž s harmoniko. Že od tretjega leta naprej sem velik ljubitelj Čukov in njihove glasbe.« Tisti trenutek je bil za oba nepozaben. »Zbrali smo se v pritličju ljubljanskega kliničnega centra, poleg Jerneja pa so bili tam tudi zdravniki in medicinske sestre,« opiše Matjaž. »Ko sem videl njegov nasmeh, sem spoznal, kako veliko pomenijo majhna dejanja. Tisti nasmeh na Jernejevem obrazu je bil nepozaben.«
Usoda je poskrbela, da sta se kmalu znova srečala, tokrat na rehabilitaciji na Soči. »Jernej je bil na rehabilitaciji, jaz pa sem prišel igrat nekomu drugemu. Takrat sva imela več časa za pogovor, na koncu pa sva si izmenjala telefonski številki,« pravi Matjaž. Jernej pove, da sta se sprva slišala ob rojstnih dnevih, kasneje pa je odnos prerasel v iskreno prijateljstvo.
»Od takrat sva redno v stiku, slišiva se tudi dvakrat do trikrat na teden in se pogovarjava o vsem, še posebej o tistih bolj moških stvareh. In z gotovostjo lahko rečem, da je Matjaž moj drugi oče. Vedno je na voljo, če se želim pogovoriti ali potrebujem kakšen nasvet. Matjaž je res srčen človek in prijatelj, ki bi si ga vsak želel. Vedno je nasmejan, prijazen in pripravljen pomagati. Bil je moj birmanski boter in za darilo sem si zaželel, da bi kam šla. Peljal me je na nepozaben izlet v Bohinj,« s hvaležnostjo pripoveduje Jernej.
Matjaž pa doda: »Vesel sem, da me Jernej včasih vpraša za kakšen nasvet in se posvetuje z mano. Odkar ga poznam, tega je zdaj že 20 let, sem se tudi sam veliko naučil od njega, ta odnos mi je dal ogromno. Jernej je zelo pozitiven fant in na vse gleda s posebno voljo in motivacijo. Včasih, ko sem slabe volje ali mi kaj ne gre ali se sekiram, pomislim nanj in takoj vidim stvari drugače. Takrat si rečem: 'Poglej Jerneja, kako se spopada z življenjem, ki ni ravno lahko, kako pozitivno gleda na vse in sproti rešuje težave.' Vesel sem, da ga poznam kot človeka, ki se nikoli ne preda in sledi svojim sanjam, in tudi invalidski voziček zanj ni ovira, le nekaj prilagoditev potrebuje. Na tekočem je z vsemi novostmi in razvojem tehnologije, ki omogočajo invalidom lažje življenje.«
Jernej je še vedno velik ljubitelj Čukov. »Velikokrat pride z družbo na naše špile in zelo sem vesel, ko ga opazim med publiko in vidim, kako se zabava in uživa,« je zadovoljen glasbenik.
Jernej je sicer danes uspešen parašportnik in član državne reprezentance. Letos se je udeležil tudi paralimpijskih iger v Cortini, kjer je nastopil v paraalpskem smučanju. In tam je zanj navijal tudi Matjaž.
»Res sem bil vesel zanj, saj vem, koliko truda je vložil v treninge. Jerneja sem učil igrati na harmoniko, a je to opustil zaradi aktivnega ukvarjanja s športom. Si je pa od nekdaj želel, da bi na olimpijskih igrah v ciljni ravnini s harmoniko zaigral Golico. To sem vedel, in ker je bilo prizorišče olimpijskih iger letos tako blizu – in na srečo smo bili Čuki ravno tisti četrtek in petek prosti –, sem se odločil, da ga presenetim skupaj z avtobusom navijačev z njegove domače Hrušice. Ko je pripeljal v cilj, sem mu zaigral Golico.«
Veselju ob dobri uvrstitvi je piko na i dodal še Matjaž in vse je bilo popolno. »Po tihem sem si želel, da bi ob progi stal tudi Matjaž, a sem se zavedal, da je zelo zaseden in težko najde čas še za kaj drugega,« je še vedno nekoliko vzhičen povedal Jernej, ki so mu kasneje domačini pripravili slavnostni sprejem tudi doma. Na sprejemu so nastopili Čuki.
Zgodba Jerneja in Matjaža je dokaz, da pravo prijateljstvo ne pozna ovir. »Lahko bi rekel, da mi najino prijateljstvo da vsak dan znova nekaj novega in zato na svet gledam drugače. Bolj cenim stvari, ki so na prvi pogled samoumevne, kot je denimo to, da hodim in se prosto gibam, in vse bolj se zavedam, da moram biti za to neizmerno hvaležen,« iskreno pove Matjaž.
E-novice · Estrada
