Tibor Golob

Ni enega samega trenutka, ko bi se vse zgodilo. Namesto tega obstaja obdobje, ko je Domen stal ob strani kot opazovalec, kot nekdo, ki je šele vstopal v svet, v katerem je bila Natalija že doma: »Hodil sem na njene nastope, jo gledal in se čudil, kako zabava ljudi, kako se z njimi šali, kako jih vodi, kako jim daje energijo … Dobro se je znašla tako v diskoteki kot na veselici. To ni bilo nekaj običajnega,« se spominja.

»Bila je edinstvena. Iskrena. A hkrati tudi nedostopna, saj ni spustila vsakogar k sebi, kar je bilo njeno zagotovilo za mir.« V njegovih besedah ni le občudovanje, temveč tudi priznanje, da so prav takšni trenutki oblikovali njega samega: »Zame ni bila le pevka, temveč učiteljica. Vedel sem, da si takšen želim postati tudi sam.«

Po drugi strani pa je Natalija Domna videla drugače. »Spomnim se ga kot luštnega, karizmatičnega Štajerca, ki je imel neverjetno karizmo, da si ga želel poslušati in gledati. Bil je tako simpatičen, da bi ga človek kar pojedel,« pove z zanjo značilno toplino. »Ves čas me je spraševal, raziskoval, želel vedeti več. Ta njegova pozitivna energija … to te prepriča, da se v njem skriva nekaj več.«

Ta začetna dinamika opazovalca in samozavestne ustvarjalke ni nikoli povsem izginila. Le preoblikovala se je v nekaj bolj enakovrednega. Ko sta leta pozneje začela snemati prve skupne pesmi, se je zdelo, kot da se je sestavila sama od sebe. »Prvi duet z naslovom Tvoja mama sva posnela pred natanko trinajstimi leti,« izračuna Natalija in od takrat naprej se je njuno sodelovanje razvijalo brez pritiska in potrebe po dokazovanju. In prav zato lahko danes govorita o njem kot o nečem, kar deluje.

Tibor Golob

Posluh za slovensko glasbo

Medtem ko je njun odnos ostajal stabilen, se je svet okoli njiju popolnoma spremenil. Ko se danes pogovarjamo o glasbi, se ne moremo izogniti realnosti, ki jo oba zelo dobro poznata. Industrija, ki je nekoč temeljila na nekaj ključnih platformah, se je razpršila. Postala je hitrejša, zahtevnejša in vse bolj nepredvidljiva.

»Včasih si šel v nedeljsko zabavno oddajo k Mariu (Galuniču, op. p.) in te je slišala polovica Slovenije. Naslednja dva dneva so zvonili telefoni, vabila na koncerte in nastope pa so kar deževala. Tega načina promocije zdaj ni več. Zdaj moraš biti prisoten povsod, na družbenih omrežjih, na YouTubu in na tistih redkih radijskih postajah, ki še vrtijo slovensko glasbo, da pesem pride do ljudi in da te potem povabijo na koncert,« pravi Natalija brez olepševanja. »Tu ni vprašanja, ali se ti ljubi ali ne. Če tega ne počneš, preprosto ne obstajaš.«

Tudi Domen to spremembo razume in jo sprejema, a ne brez duhovitega komentarja: »Ne more občinstvo tolikokrat reči, da mu nekaj ni všeč, kolikor lahko mi naredimo novih pesmi.« Njegov stavek je rahlo ironičen, a hkrati zelo natančen opis časa, ko je ustvarjanje postalo skoraj neprekinjen proces, promocija pa enako pomembna kot glasba sama. In prav tukaj se pokaže ena od njunih največjih prednosti. Oba sta pripravljena delati. Trdo delati.

osebni arhiv

A če bi njuno zgodbo strnili zgolj na delo, bi zgrešili bistvo našega članka. Njuno prijateljstvo se ni utrdilo samo skozi uspehe, temveč tudi skozi razumevanje manj lepih trenutkov. Natalija odkrito govori o obdobju afere s povešenimi prsmi, ki ga sama opisuje kot enega najtežjih. »Takrat sem videla, kdo mi privošči. In teh ni bilo malo. Praktično sem ostala sama in zelo negotova, kako bo to vplivalo na mojo kariero. Takrat sem imela dogovorjene nastope za dve leti vnaprej, pa sem se znašla na točki, ko nisem vedela, ali me bodo sploh povabili na nastope ali mi jih bodo odpovedali,« pravi in doda, da prav v takih situacijah izstopajo odnosi, ki preživijo. Domen na tisti čas gleda drugače, skoraj analitično: »Ona je iz tega prišla kot zmagovalka. Slabo situacijo je obrnila sebi v prid. Po tistem je nastala pesem Dva policaja, ki je verjetno ena njenih največjih uspešnic.« Njegova misel, da je včasih tudi slaba reklama dobra reklama, morda zveni provokativno, a v Natalijinem primeru deluje kot dokaz, da jo vidi kot nekoga, ki zna preživeti in zmagati.

Njun odnos danes deluje lahkotno, skoraj igrivo. A pod površino je jasno zaznati globoko razumevanje. Ko Natalija pravi, da se včasih pokličeta večkrat, včasih manjkrat, a da sta v procesu dela skupaj noč in dan, govori o dinamiki, ki presega običajno sodelovanje. Domen to dinamiko opiše skozi anekdote. Kako se ne povabi k Nataliji domov le na kavo, temveč tudi na kosilo. Kako se povabi na morje. Kako skupaj obujajo spomine na divje čase, ko so bili stari dvajset let. »In vedno je zabavno,« pravi. Ta vedno ni samoumeven. Je rezultat kompatibilnosti, ki jo oba prepoznata kot redkost. »Ne zgodi se pogosto, da se z nekom ujameš tako poslovno kot zasebno,« poudari ona.

Šefa ni

Njuno sodelovanje ostaja uravnoteženo tudi v studiu. Čeprav bi ob dveh tako močnih osebah marsikdo pričakoval rivalstvo ali vsaj trmo, je resničnost drugačna. Natalija brez težav prepusti vajeti Domnu, ki pa se zaradi tega ne čuti nič kaj bolj šefovsko. »Ona je perfekcionistka in ravno zato potrebuje nekoga, ki ji reče: 'Dovolj je! Dobro je.' Pravi šef v studiu pa je samo energija, ki se pretaka, in vodilo, da naredimo nekaj dobro in da se pri tem zabavamo. Jaz vedno, ko delam, delam z mislijo, da se imam fajn. Vse drugo pride samo od sebe. Natalija zelo dobro poje, je vrhunska izvajalka in odlična na odru.«

Ob tem sicer ne zanikata, da kdaj tudi dvigneta pritisk drug drugemu. »Na živce mi gre zato, ker je preveč samokritičen. Ampak takšna sem tudi jaz in vem, da s tem tudi jaz njemu dvignem pritisk,« se namuzne Natalija. Domen pa odločno doda: »Jaz nisem nikoli jezen. Če je nekdo že v startu normalen in če veš, da ima neki konstruktiven namen, potem ne more iti nič narobe. In če zna ob tem še prejemati kritike, potem problema ni. Ampak da ne bi mislili, da sem kdaj kritiziral Natalijo. Niti slučajno! Saj ste videli njenega moža.« Natalija ob tem zavije z očmi in resneje pripomni: »Oba sva krvava pod kožo in že toliko stara, da predihava, kadar pride kaj vmes. Veva, da nimava vedno optimalnega dneva.«

osebni arhiv

Poseben čar njune zgodbe pa se skriva v majhnih trenutkih. V tistih, ki jih ne moreš načrtovati. Kot je ideja za pesem, ki nastane na družinskem kosilu. Ko nekdo mimogrede reče: »Mama Marija!«, se v Domnovi glavi že začne sestavljati refren za njuno najnovejšo uspešnic Mamma Maria. Pa njihova interna šala o pici, ki še čaka na pravi trenutek oziroma, kot pravi Domen, da se peč za pico dovolj segreje. Pa o večeru na morju, ko so se za hip vrnili v dvajseta leta in preprosto uživali. In zgodbe s snemanj videospotov, ki jih raje zadržita zase ali pa jih povesta z ravno pravšnjo mero nagajivosti. Kot recimo: »Natalija je bila na snemanju videospota oblečena v rdeč oprijet lateks in se ji je strgala zadrga,« se reži tisti bolj klepetav od obeh pevcev, »tako smo imeli redki priložnost videti, kaj se skriva pod zadrgo, ne le njen mož.«

https://www.youtube.com/watch?v=nblt7tuic40

To niso velika dejanja, so pa tista, ki ostanejo. Kot ostaja tudi vprašanje, ki si ga po vrsti let življenja pod žarometi občasno zastavljata tudi sama, in sicer kako po vsem tem času ohraniti strast do dela. Natalija se po odgovor rada zateče k svoji profesorici opernega petja: »Ob neki priložnosti sem jo vprašala, kaj narediš, če nisi razpoložen za petje, pa mi je preprosto odgovorila: 'Razpoložiš se.' Sicer pa strast ohranjam skozi ljubezen do svojega dela, do glasbe in do zabavanja ljudi. Kamor koli pridem, ne glede na to, kaj se dogaja pri meni doma, stopim na oder in zabavam ljudi.« Domen pa strast vidi v še širšem kontekstu, tudi kot odgovornost do slovenskega jezika, kulture in glasbe same.

Domači

Kaj dve leti po kuharskem tekmovanju počne Lidija Subašić

Domači

Igralec in voditelj čas rad preživlja s hčerjo

Domači

Martin Štibernik za rojstni dan ne želi pretirane pozornosti