Nekdanji smučarski skakalec je novo kariero našel v kuhinji
Nekdanji smučarski skakalec Bor Pavlovčič je po končani športni karieri svojo tekmovalnost in vztrajnost preselil v kuhinjo ene izmed ljubljanskih restavracij.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Po rekordnem poletu, ki je zaznamoval njegovo športno pot, danes išče popolnost v okusih in detajlih na krožniku. V pogovoru nam razkrije, kako je iz sveta vrhunskega športa vstopil v svet gastronomije in zakaj ga kuhanje navdušuje z enako strastjo kot nekoč smučarski skoki.
Ko je Bor Pavlovčič kot osemletni deček prvič stopil na skakalnico, si ni predstavljal, kam ga bo zanesla pot. Še manj pa, da bo po sedemnajstih letih letenja svojo največjo strast našel v kuhinji. Skoke danes spremlja bolj od daleč. »Te letalnice zelo rad pogledam, pa večje tekme seveda. Zdaj da bi pa vsak vikend, je pa ne,« pove iskreno. Z nekdanjimi sotekmovalci ostaja v stikih, še največkrat se slišita z Žigo Jelarjem, in kadar se srečajo, se vedno radi spominjajo skupnih časov.
Njegov največji športni trenutek pa seveda ostaja njegov osebni rekord iz Planice. »To je definitivno skok 249,5 metra,« pove brez omahovanja. Navdih je našel pri svojem vzorniku, Norvežanu Bjørnu Einarju Romørenu, ki je leta 2005 postavil svetovni rekord.
»Rekel sem si, da moram preskočiti teh 239 metrov, ker moram svojega idola preskočiti.« Ko mu je uspelo poleteti 249,5 metra, je bil občutek nepopisen: »Ja, pač to je bilo to.« Primerljivega vrhunca v kuhinji še ni doživel. »Ga pa žal ni,« prizna. »To je tako, kakor da bi se zdaj pogovarjala, da sem eno leto pa pol skakal, saj sem verjetno v enem letu pa pol skočil 20 metrov.« Kuharska pot je zanj šele na začetku, a z enako miselnostjo kot nekoč v športu: cilje si postavlja sproti. »Želim zdaj, v tem trenutku sam sebi najboljše ugoditi. Dokler se učim novih stvari, imam zadovoljstvo.«
Od nekdaj rad kuha
Kuhanje ga je mamilo že od mladosti. Za 18. rojstni dan si je spekel torto. »Moram reči, da je bila taka zelo slaba,« se zasmeji. A ni obupal: »Me veseli, da lahko nekaj preizkušam in eksperimentiram. Ko nekaj ne uspe, poskusim še enkrat.« Prav ta trma, znana iz športa, ga danes žene naprej. Končal je študij na visoki šoli za gostinstvo in turizem, tako da lahko reče, da ga je gastronomija že od nekdaj privlačila.
Sprva je bil seveda tudi on kuharski vajenec, učil se je od izkušenih kuharjev, nato pa pred nekaj meseci prevzel vajeti butične restavracije s francoskim pridihom, restavracije Birdie v Ljubljani. Navdih za jedi črpajo iz Francije, Italije, Azije in Slovenije. Sprva so ustvarjali tedenske menije, kar je bilo stresno: »Vsaka sreda je bila malo hektična.« Zdaj prisegajo na mesečnega, da lahko jedi izpopolni: »Petkrat jo naredim, potem pa petkrat spoznam, kaj je še tista pika na i.«
In kaj je njegova največja prednost? »Najboljše se izkažem pri okusih, kar se tiče začinjenosti hrane. Nisem zadovoljen, dokler mi ni res pravi okus.« Med aktivno kariero je bil zaradi strogih omejitev bolj sladkosned, danes pa priznava, da ga bolj vleče k slanim, mesnim jedem.
Navdušeno spremlja kuharske šove
Sam je že pred časom odkrito spregovoril tudi o velikem odpovedovanju v smučarskih skokih: »V profesionalnem športu je vedno težko in so pač odrekanja. Verjamem, da noben vrhunski šport ni najbolj zdrav ali lahek.« Kljub svojim izkušnjam bi v prihodnosti, ko bo imel svoje otroke, tudi njih usmeril v šport: »V smučarskih skokih se v začetnih letih otrok nauči zelo veliko vsestranskih stvari, razvije se tudi kot človek.«
S partnerico, ki prav tako dela v gostinstvu, živita v Ljubljani. Skupaj rada spremljata tudi oddajo MasterChef Slovenija. Nekoč je imel tudi idejo, da bi se sam pridružil šovu kot tekmovalec, a ga je delo v restavraciji tako posrkalo, da tega ni uresničil. Kljub temu ga imajo očitno zdaj tam prijavljenega v sistemu in je dobil naknadno še ponudbo, ali bi se pridružil, a žal je to idejo že prerasel.
Po končani skakalni karieri je pri 185 centimetrih pridobil 15 kilogramov, a to ne pomeni, da ima zdaj preveč kilogramov. Na pogled bi rekli, da ravno prav. Še vedno ostaja aktiven, rad se ukvarja z badmintonom, pa trenutno zelo popularnim padlom in kajtanjem: »Pri tem športu je le problem, kam iti. Blizu je na primer Gradež čez mejo v Italiji, ampak tam piha veter v bistvu samo v jesenskih in spomladanskih dneh, ko je bolj mrzlo. A mraza sem imel že preveč v življenju, tako da mi zdaj ta res ne ustreza in grem rajši v tople kraje.«
Lastne restavracije za zdaj ne načrtuje. A če ga je skakalna pot česa naučila, je to, da se cilji rojevajo sproti. Tako kot je nekoč sanjal o rekordnem poletu, danes sanja o popolni jedi in ve, da bo do nje prišel z vztrajnostjo, ki ga je ponesla že 249,5 metra daleč.
E-novice · Estrada
