osebni arhiv

»Z Davidom sva potovala že, ko sva bila še študenta. To so bili časi, ko si zadnje evre porabil za vozovnico, spal na železniški postaji (na primer v Maroku) in si bil vseeno srečen, da si nekje drugje,« se zadovoljno namuzne Žana Vidmar in doda, da je vztrajna želja po odkrivanju novih krajev ostala tudi po tem, ko sta postala starša. Otroka sta se hitro navadila na potovanja, bodisi z avtom, vlakom ali letalom. »Jošt je imel komaj osem mesecev, ko smo šli prvič na tritedensko potovanje z avtom do Grčije. Lani pa smo se za en mesec odpravili z nahrbtniki po Tajski. Potovanje za nas ni ovira, temveč izkušnja, ki se začne že v avtu,« pojasni.

osebni arhiv

Poklon Norveški

Presenetljivo pobudo za poletno potovanje v hladnejše kraje je tokrat dal njen David. »Že dolgo sva si želela obiskati Skandinavijo. David je sam predelal naš avto in gor na streho postavil šotor, v katerem smo potem skoraj vse noči spali. Brez elektrike, brez sanitarij, a z najlepšim razgledom na čudovito pokrajino.«

V načrt je bil vključen tudi tisti slavni izstop iz cone udobja, ki se je v praksi izkazal za precej čudovitega. »Zbudiš se ob gorskem jezeru, v katerem plavaš še pred kavo. Ob šotoru se smuka ovčka in edini zvok je tišina. Ko si res odklopljen, se zgodi nekaj posebnega. Si prisoten.«

Potovanje se je začelo že s prvo dogodivščino le nekaj kilometrov od doma. »Začelo se je s tem, da nam je po 15 kilometrih popustil vijak na šotoru,« pojasni. »Tako smo se morali prvič ustaviti že v Radovljici, da smo zadevo popravili. In takrat sem pomislila: 'Ojoj, kam gremo!' A naprej je šlo gladko.«

Pot jih je vodila čez Avstrijo, Nemčijo, Dansko in Švedsko do čarobne Norveške. »Tisti danski most, ki se spremeni v podvodni tunel, je bil prava atrakcija. Norveška pa … kot iz drugega sveta. Fjordi, predori, slapovi, ledeniška jezera, ovce, ki ti prečkajo cesto … Vse skupaj je bila prava nordijska pravljica. Po Norveški smo naredili okoli 1500 kilometrov, ampak to je čisto majhen košček te čudovite dežele. «

osebni arhiv

Najmočnejši vtis je pri Žani in njenih domačih pustila panoramska cesta. »Ko je David rekel, da gremo na panoramsko cesto, ni zvenelo nič posebnega. Potem pa – bum! Nacionalni park Hardangervidda nas je pozdravil z noro lepo pokrajino, cesto med skalami in jezeri. Ustavljala sem se vsakih 100 metrov, da sem lahko fotografirala. Tam smo tudi prenočili na več kot 1000 metrih nadmorske višine, se igrali družabne igre in imeli večer, ki si ga bom zapomnila za vedno.«

Uživala pa sta tudi Brina in Jošt. »Otroka sta komaj čakala, da smo šli na pot. Vedela sta, da bomo veliko v naravi, kar že tako in tako obožujeta. Veselila sta se lovljenja rib in peke na odprtem ognju, seveda kjer je bilo to dovoljeno. Navdušena pa sta bila tudi nad slapovi in spanjem v avtu.«

osebni arhiv

Družinska šola življenja

Ker so bili večino časa v naravi, niso imeli veliko stikov z domačini, a tisti, ki so jih srečali, so bili izjemno prijazni. »Spraševali so nas, od kod prihajamo, kako daleč je Slovenija, in ponavljali, da smo več kot dobrodošli pri njih. Na nekem parkirišču nas je redar opozoril, da smo narobe parkirali. Na zelo prijazen način nam je pokazal, kako bo prav, in nam nasmejan zaželel lep dan,« se spominja Žana. V zgodovinskem mestu Bergen pa jo je najbolj presenetila sproščenost mesta: »Otroci skačejo z mostov v morje, ljudje se sončijo na balkonih … Edina težava je bila ta, da je v času vročinskega vala zmanjkalo sladoleda. Tako da smo jedli zamrznjen jogurt. Nič kaj tradicionalno, a zelo zabavno.«

Čeprav so večinoma kuhali sami, so pokusili tudi nekaj lokalnih specialitet. »Njihova ribja palačinka mi ni bila všeč. Slani bomboni so bili všeč samo Davidu. Sem pa odkrila cimetove rolice … Oh, vsak dan ena, brez slabe vesti!«

osebni arhiv

Ena od pustolovščin, ki je ne bodo nikoli pozabili, je bil pohod, ki jih je zanesel v jamo. »Malo smo šli pohajkovat v hribe, ko se je vreme zelo hitro spremenilo. Ker nisva natančno vedela, ali nas bo nevihta dosegla ali ne, smo začeli iskati zatočišče in smo našli eno jamo. Otroka sta bila navdušena, ko sva rekla, da jo gremo malo raziskat. Čisto brez skrbi sta se zabavala, medtem ko sva midva razmišljala, ali imamo signal in koliko je baterije na telefonu. Otroci so res neverjetni,« se navdušuje Žana, za katero je neprecenljivo predvsem to, da so bili skupaj 24 ur na dan. »Ni bilo prostora za umik, ni bilo prostora za zamere. Če smo se sprli, smo se morali pogovoriti in na koncu smo se skoraj vedno smejali. To je bila ena taka majhna šola življenja – zame in za otroke.«

Takšno potovanje, ki jih je mimogrede v 14 dneh po Norveški stalo manj kot dopust pri naših južnih sosedih, bi priporočila tudi drugim. In pravi: »Če imate radi naravo, svobodo in nekaj več aktivnosti, pojdite! Vzemite si čas, ne hitite in uživajte v naravi. Norveška je varna, urejena in čudovita država. Edina težava je, da si jo boste želeli obiskati še enkrat. In to zelo hitro.«