dinko bošnjak

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Legendarni pevec Željko Bebek tudi po petih desetletjih kariere ne živi od spominov. Še vedno stopi na oder z enako željo: da ljudje začutijo pesem, pozabijo na vsakdan in skupaj z njim ustvarijo večer, ki se ne bo ponovil. Danes ima ob sebi še posebno oporo, sina Zvoneta, s katerim si ne deli le koncertov in poti, temveč tudi iskren, topel odnos.

Ko Željko Bebek stopi na oder, je že po nekaj prvih tonih jasno, zakaj ostaja eden najbolj prepoznavnih pevcev v regiji. Njegov glas ni izgubil značaja, še manj pa čustev, ki so bila vedno njegov največji adut. Pesmi, ki jih prepeva že desetletja, zvenijo, kot bi jih doživljal prvič. »Ljudje na moje koncerte prihajajo predvsem zaradi pesmi in barve mojega glasu,« iskreno pove.

Ob tem ga veseli predvsem, da je tudi po petdesetih letih ohranil nekaj, kar je imel že kot mlad pevec. »Od prvega dne do danes nastopam z željo, da občinstvu predam del sebe. Tako pred petdesetimi leti kot danes imam v sebi veliko čustev, ki jih želim prenesti na ljudi. Kot kaže, mi to še vedno uspeva,« pravi z nasmehom. Čeprav je v svoji karieri doživel skoraj vse, od norih turnej in razprodanih dvoran do sprememb glasbenega okusa, priznava, da se sam ni bistveno spremenil. Seveda pazi, kako je videti, kako komunicira z obiskovalci in kako sestavi nastop, a v njem je še vedno tisti pevec, ki želi na odru pustiti srce.

arhiv izvajalca

»Veliko bolj kot jaz so se spremenili koncerti. Nekoč so obiskovalci v zrak dvigali roke, danes pa predvsem mobilne telefone. S tem nimam težav in se tehnologiji ne upiram. Nasprotno, družbena omrežja so mi všeč, saj glasbenikom omogočajo, da smo z občinstvom povezani brez posrednikov, in lahko prinesejo veliko dobrega,« pove Željko, ki je nekoliko manj navdušen, ko v prvih vrstah zagleda ljudi, ki ves nastop opazujejo skozi zaslon.

»Ne razumem povsem, zakaj nekdo ves koncert samo snema. Prepričan sem, da zaradi tega zamudi veliko lepega, kar se zgodi samo v tistem trenutku. Koncerti so posebni prav zato, ker jih ni mogoče ponoviti. Na vsakem se zgodi nekaj drugega, drugačen pogled, drugačen odziv občinstva, drugačna energija. Posnetek lahko ostane, občutka pa telefon ne more ujeti. Kdor ves čas snema koncert, je skoraj tako, kot da na njem sploh ni bil. Raje bi videl, da ljudje poslušajo, plešejo, pojejo in uživajo. Tako si bodo ustvarili najlepše spomine,« je prepričan Željko, ki tudi svoje pesmi najraje pušča brez dolgih razlag. »Pesem ni nekaj, kar bi bilo treba razstaviti na posamezne besede in pojasniti njen pomen. Pesem se preprosto doživi.«

Kljub temu priznava, da je v nekaterih besedilih prepoznal samega sebe. Zdelo se mu je, kot da so avtorji med vrsticami ujeli del njegovega značaja ali življenjske poti. Takšne skladbe so mu še posebej pri srcu, čeprav jih ne želi izpostavljati. Boji se, da bi kakšno pozabil in s tem koga nehote užalil.

Sin ni šel po bližnjici

Ko se Željko ozre na svojo dolgo pot, ne vidi veliko stvari, ki bi jih želel spremeniti. Seveda so bili vzponi in padci, a lepih trenutkov je bilo precej več. »Ne morem reči, da sem delal velike napake. Imel sem srečo in imam se za uspešnega glasbenika. Ko pogledam nazaj, ne vidim veliko stvari, ki bi jih želel popraviti,« priznava. Povsem drugače pa je, ko beseda nanese na sina Zvoneta.

Dinko Bošnjak

Takrat se glasbeniku obraz razjasni. Skupno nastopanje je zanj nekaj, česar si v mladosti ni niti predstavljal. »To je najlepši občutek, ki sem ga kdaj doživel. Nikoli nisem sanjal o tem, da bom nekoč na odru stal s sinom. Moje sanje so bile, da pridem na oder kot solist in tam ostanem čim dlje,« pravi. Ko je Zvone pokazal zanimanje za kitaro, ga je oče podprl, vendar mu ni ponujal bližnjic. Dobro je namreč vedel, da slavni priimek ne more nadomestiti dela, vaje in discipline.

»Glasba je podobna nogometu. Treba je trenirati. Zelo hitro se vidi, če glasbenik ne vadi,« pravi Željko, ki je sinu svetoval, naj s kitaro vsak dan preživi vsaj uro in pol. »Ko to pomnožiš s 365 dnevi, hitro vidiš, koliko si naredil zase. Brez vztrajnosti dolgoročnega uspeha ni.«

Zvone je kitaro začel igrati pri dvanajstih letih, potem ko se je vrnil s smučarskega tekmovanja. Pred tem je bil močno vpet v šport, a ga je začelo motiti, da mora poslušati trenerje in včasih odgovarjati tudi za napake drugih. »Želel sem nekaj, pri čemer bi se počutil svobodnega. In to je bila glasba,« se spominja Zvone, ki je že pri petnajstih letih začel nastopati z očetom. Skupni koncerti in številna potovanja so ju še bolj povezali. »Ko sva začela skupaj nastopati in potovati, se je najin odnos poglobil. Postala sva še bolj povezana,« pravi Zvone.

Dinko Bošnjak

Tudi odraščanje ob enem najbolj znanih pevcev nekdanje skupne države zanj ni bilo nič nenavadnega. Spominja se, kako so očeta ustavljali na ulici, prosili za avtogram in ga ogovarjali, sam pa je vse sprejemal kot del vsakdanjega življenja. »Nikoli tega nisem dojemal kot nekaj negativnega. Vse je bilo naravno in iz ljubezni,« pove. Tudi priimek Bebek zanj ni breme, čeprav ga ljudje o tem pogosto sprašujejo. »To je preprosto moj priimek. Oče je Željko Bebek, jaz sem Zvone Bebek in to je to,« odločno pove mladenič. Željko pa v njem ne vidi le sina, temveč tudi resnega glasbenika, ki si svoje mesto ustvarja z delom.

Ko skupaj stojita na odru, je med njima čutiti posebno povezanost. Ni veliko besed, pogled pove dovolj. Po petdesetih letih kariere Željka še vedno osrečujejo polne dvorane in glasno petje občinstva. Toda najlepši trenutki so zanj danes najbrž tisti, ko se med koncertom obrne, ob sebi zagleda sina in se zave, da se njegova glasbena zgodba nadaljuje na način, o katerem ni nikoli sanjal.