Božični prazniki so za mnoge čas, ko se obudijo najlepše tradicije, ko se povežemo z družino in prijatelji ter si obljubimo, da bomo ohranili vezi, ki nas povezujejo. Za Mančini hčeri Ladejo Košir Godina in Tino Košir pa so bili letošnji prazniki drugačni, saj je prvič manjkala njihova ljuba Manca.
»Ta božič bo gotovo neki mejnik, saj Manca ni več z nami v fizični obliki, kot smo je bili vajeni. Je pa res, da tako kot smo z Manco živeli, živi ona z nami še naprej. Od maja, ko je odšla, se nam kar naprej dogajajo, kot temu pravimo sami, mala čudesa, prek katerih nas nagovarja. Verjamem, da bo z nami tudi za božič in bo z nami uživala v družinskih tradicijah in prazničnih ritualih, ki jih imamo in s katerimi smo nagovarjali in se pogovarjali o božiču, samo da bo tokrat z nami govorila v nekem drugem jeziku,« nam je že pred prazniki razložila Ladeja, ki je dejala, da je Manca imela rada božič. »Zelo je uživala v tem prazničnem času. Vsako leto se je z največjim veseljem udeležila pletenja adventnih venčkov na Waldorfski šoli. Mislim, da je v vseh dvajsetih letih manjkala samo trikrat ali štirikrat. Letos so na šoli ta tradicionalni ustvarjalni dogodek posvetili prav njej, pripravili pa so tudi razstavo slik, kjer smo lahko videli, kako smo skozi leta pletli in kaj vse smo ustvarili. Manca je vedno govorila, da pletenje venčkov ni le ročna spretnost, temveč tudi simbol neprekinjenih vezi, ki jih ustvarjamo z drugimi. In letos smo te vezi še naprej krepili. Za nas so adventni venčki tudi spomin na ljubezen, ki jo je širila okoli sebe."
Starejša hči legendarne novinarke in publicistke, ki se je v začetku maja v 77. letu starosti za vedno poslovila, je za Lady razkrila tudi eno od družinskih božičnih tradicij, ki so vsako leto bile na obveznem seznamu praznovanja božiča. »Vsako leto si povemo tri stvari, ki so nas razveselile in obogatile, in eno stvar, ki je bila težka. Vsak od nas pove svoje, potem pa skupaj to pokomentiramo, kdaj se tudi zjokamo ali nasmejemo, in to je tak lep ritual, ki da prazničnemu času poseben pečat, saj nam daje občutek povezanosti,« je pojasnila Ladeja.
Ta preprost, a globok trenutek izmenjave misli in občutkov je nekaj, kar bo Mančina družina ohranjala tudi v prihodnje, saj je prav ona vedno poudarjala pomen iskrenosti in družinske povezanosti. Ko je beseda nanesla na božično večerjo, pa je še razkrila, da je bila tudi letos na meniju družinske pojedine sladica, ki jo je Manca naravnost oboževala. »Jedli smo eno od Mančinih najljubših jedi – tiramisu. Vsi ga obožujemo, predvsem pa ga je imela zelo rada prav Manca, še zlasti v zadnjih letih, ko ni mogla jesti trde hrane. Aja, pa seveda ne gre brez penine. (smeh) Ta je bila vedno del naše božične večerje in to tradicijo bomo nadaljevali mami v čast.«
