osebni arhiv

Žan Serčič je ponosen, ko razkriva, kako raznoliko občinstvo ima. Nastopa na porokah, povabijo pa ga tako na proslavitve 18-letnic kot abrahama: »Moje občinstvo je zelo raznoliko in to mi je všeč. Zavedam se te širine publike, ki sem jo v teh petnjstih letih zgradil s svojimi pesmimi. Moje pesmi rade poslušajo tako ženske pri 50 letih kot punce, stare 18 let. Odzivi so vedno zelo lepi.« Ob tem pa se spominja tudi svojih nekoliko bolj nerodnih začetkov:

»Bilo je zabavno, na začetku sem bil zelo štorast. Na odru nisem znal delati ne z ljudmi ne sam s sabo in mi je bilo dolgo časa zelo nerodno nastopati brez kitare. Nekako sem bil vajen, da sem se skrival za njo. Ko jo odložiš, pa imaš roke proste. In nastopi težava: kam z rokami? V žep? Skozi leta se tudi tega naučiš. Spomnim se tudi nerodnih momentov, recimo prihoda na koncert v Novem mestu, ko sem se spotaknil čez kabel. Tako je bilo že na začetku veliko smeha. Meni je bilo nerodno za tistih nekaj sekund, potem pa sem se brez nekega krča takoj sprostil.«

Arhiv Lady

Na odru so ga oboževalke obmetavale že z marsičim, od tangic, modrčkov do plišastih igrač, eno najbolj domiselnih daril pa ga je popeljalo v osnovnošolske dni: »Čeprav bom star že trideset, se mi zdi, kot da bi bil še pred nekaj leti v šoli. Eno bolj fascinantnih daril je bil tako miselni vzorec o meni, ki so ga naredili. Mene so imeli za predstavitev nekega vzornika.« To mu prinaša tudi neko odgovornost, ki ni vedno lahka vloga: »Vedno imaš ta dva pola. En del mene reče, imam neko odgovornost, to so mladi ljudje, vse, kar lahko naredim, je to, da dajem neki vzor iz tega smisla, da sem našel to, kar me veseli, da sem temu sledil in vztrajal. Po drugi strani pa sem samo človek.«

Potrditev, da dela prav

Tudi sam se je že znašel v precepu in se je vprašal, ali naj nadaljuje ali ne: »Večkrat so neki manjši trenutki, čisto iskreno, ko si rečeš, pa kaj je meni tega treba, ampak to, se mi zdi, je v vsaki službi. Vsakemu posamezniku se to zgodi, ampak greš čez to. Meni se je zgodilo pri 19 letih. Bilo je skupek vsega. Zamenjal sem celotno ekipo in na festivalu Melodije morja in sonca končal na zadnjem mestu. Dobil nisem točke niti od komisije niti od občinstva. Spomnim se, da sem si mislil, glej, pač vsi so rekli, da sem nič in da je brez zveze in da bo boljše, da neham. Takrat sem imel tako obdobje skorajda eno leto. Globoko pri sebi sem razmislil, kaj sploh želim delati. Čeprav sem imel oporo pri starših, so tudi oni racionalno razmišljali, kaj bi bilo najboljše za njihovega otroka. Moramo se zavedati, da v glasbeni industriji leta in leta vlagaš. Meni se leta ni povrnilo, nič ni prišlo čez noč,« priznava.

osebni arhiv

Svojo zdajšnjo samozavest si je, kot pravi, priboril in prigaral skozi leta: »Po naravi sem bil vedno sramežljiv in malo nesamozavesten. Spomnim se svojih prvih posnetkov 15-letnega Žana. Noben otrok nima naštudiranega vsega za svojo kariero in svoje življenje naprej. Pri teh letih je bil kup neke nesamozavesti in sploh nisem vedel, kaj delam. Potem je šlo naprej z malimi koraki. En koncert tam in je nekdo zaploskal, naslednjič so bili trije, potem pet in potem petnajst. Lahko rečem, da mi je samozavest dalo občinstvo. Ljudje, ki so rekli, vau, lep komad, dober komad. Potem so bili koncerti vse večji, in ko enkrat vidiš tri tisoč ljudi na koncertu, ki so prišli samo zate, potem je to potrditev, da nekaj delaš prav.«

Njegove razvade

Žan brez sramu priznava, da ima tudi slabe navade in razvade, ena od njih mu prinaša tudi pomanjkanje spanca: »Moja razvada je ta, da zelo pozno hodim spat, kar ni najbolj zdravo, a je to del mojega bioritma, ki sem se ga navadil skozi leta zaradi koncertov. Druga moja razvada pa je ta, da vsak dan jem čokolado. Pri tej razvadi mi pomaga, da grem štirikrat na teden v fitnes.«

Ob tem pa tudi on kot najstnik ni ušel drugim skušnjavam: »Tega nisem sicer nikoli povedal, a je zdaj že toliko let od tega, da lahko rečem, da nisem ponosen na to, ampak v osnovni šoli sem poskušal kaditi in sem se nekaj mučil s tem. Takrat je bilo to obdobje, ko smo bili otroci 90. let in smo v devetem razredu malo kadili. Ker sem imel astmo, sem imel vedno pri sebi pumpice. K sreči je potem astma izzvenela, pa tudi kajenje, saj me je vedno peklo, tako da sem tudi to hitro opustil.«

Še ena škodljiva razvada, ki se je danes dobro zaveda, pa je čezmerno pitje alkohola. Žan, ki prihaja iz vinogradnega območja, mesta Lenart, ki je obkroženo z vinogradi, priznava: »Vem, da sem v življenju kdaj tudi pregloboko pogledal v kozarec, ampak tega je zdaj že dolgo. Zdaj rad uživam ob dobrem kozarcu vina pri dobri večerji in to je to. Rdeče vino pijem ob mesu in belega ob ribah.« Nekoč je imela tudi njegova družina svoj vinograd in Žanovo opravilo je bila vloga putarja: »Pri nas je teren zelo strm in spomnim se, kako sem na ramah nosil brente, napolnjene z grozdjem. Poznam vse, ves ritual, ampak iskreno, štajersko belo vino ni moje najljubše, raje imam rdečega.«

osebni arhiv

Rad bi bil še boljši

Trideset let bo proslavil v manjšem krogu njegove družine in ekipe, ki so hkrati tudi njegovi dobri prijatelji: »Bilo bo zelo preprosto, rad bi jim ponudil nekaj dobrega za jesti, ker tudi sam uživam v dobri hrani. Meso in ribe, a ker imam kar nekaj prijateljev, ki so vegani ali vegetarijanci, bi rad tudi za njih poskrbel. To bom priredil v lokalni domači gostilni in takšno druženje mi največ pomeni. Ravno zadnjič sem razmišljal, da nismo še nikoli bili skupaj na enem mestu, da ne bi delali, moja družina, moj band, moja ekipa, in tako mi je lepo, ko se bomo zdaj dobili in bomo proslavili. Jaz niti nisem tak človek, ki bi nekaj praznoval, a zdaj bom moral nekaj narediti in povabiti ljudi, ki jih imam rad.«

osebni arhiv

Na vprašanje, ali je zdaj srečen in izpopolnjen, ko ima uspešno kariero, nedavno je razprodal koncert v Cankarjevem domu, pa odgovarja: »Ko sem bil mlajši, je bil vedno cilj ne to, kje bom pri tridesetih, temveč sem si predstavljal, kdo bom, kako se bom počutil, kako bom razmišljal. Zdaj moram reči, da sem zelo zadovoljen, vesel in ponosen, do kod sem prišel. Nekako so me moja pot, volja, želja in ljubezen do glasbe pripeljali sem. Nisem si predstavljal, da bom lahko samo od tega živel, sploh v Sloveniji pri teh letih. Ker vem, kakšna dolga pot je, in vem, kako so se mučili glasbeniki, ko sem bil zraven. Zelo sem hvaležen, da lahko to počnem. Sem človek, ki je zelo težko zadovoljen, a to ne pomeni, da nisem ponosen in srečen. Vse to sem, ampak vedno najdem neke stvari, kjer bi lahko bil še boljši.«